Npr.:
MARCHESE: Ogledati si moramo tega svetnika, vendar si ne moremo misliti, kako naj bi se nam to posrečilo, zakaj slišal sem, da je trg poln Nemcev in drugih oboroženih ljudi, ki jih je postavil gospod te dežele, da ne bi bilo preveč hrupa; mimo tega pravijo, da je cerkev, tako polna ljudi, da ne more skoraj nihče več vanjo.
MARTELLINO radovedno: To nas ne sme ostrašiti, bom že potuhtal, kako pridemo do svetega trupla.
MARCHESE: Kako?
MARTELLINO: Brž ti povem. Jaz se napravim hromega, ti in Stecchi pa me bosta podpirala vsak na eni strani, kakor da ne morem sam hoditi; delala se bosta, kot da me hočeta popeljati tja, da me svetnik ozdravi; kdorkoli nas bo videl, se bo za trdno umaknil in nam odprl pot.
Marchese in Stecchi zadovoljna. Vsi trije nemudoma odidejo.

Na samotnem kraju, cerkev
Martellino si zvije dlani, prste, roke in noge ter spači obraz, usta in oči, da izgleda pohabljen in hrom. Marchese in Stecchi primeta Martellina in napotijo se proti cerkvi k truplu svetega Henrika.

MARTELLINO, MARCHESE in STECCHI z izrazom globoke pobožnosti: Umakni se, umakni se!
Ljudje dvignejo Martellina nad svetnikovo truplo. Martellino pa postopno čudežno »ozdravi«. Ljudje zaženejo hrup.

Pogosto se je zgodilo, predrage ženske, da je kdo, ki si je drznil druge sramotiti, zlasti pa se norčevati iz tega, kar moramo častiti, ostal sam osramočen in ga je včasih zadela še občutna škoda. A da se pokorim povelju naše kraljice in se s svojo novelo lotim napovedanega predmeta, vam bom pripovedovala, kaj se je pripetilo nekemu našemu meščanu, ki je imel najprej smolo, nato pa srečo, kakršne bi si ne bil nikoli mislil.

Pred nedavnim je živel v Trevisu neki Nemec, Henrik po imenu; bil je hudo siromašen in je za plačilo prenašal bremena, če ga je kdo najel; vsi so ga imeli za moža lepega in svetega življenja. Ko je umrl, se je zgodilo, kakor pripovedujejo Trevisani – bodi resnica ali ne – da so začeli ob njegovi smrtni uri zvonovi največje cerkve v Trevisu kar sami zvoniti, ne da bi jih bil kdo vlekel za vrvi. To so vsi imeli za čudež in so trdili, da je ta Henrik svetnik. In nateklo se je vse ljudstvo iz mesta v hišo, kjer je ležalo njegovo truplo, nato pa so ga kot sveto stvar odnesli v glavno cerkev; tja so potlej vodili šepave, hrome in slepe ter bolnike z raznovrstnimi nadlogami in hibami; skoraj vsi bi bili morali ozdraveti, če so se samo dotaknili tega trupla.

Zgodilo se je, da so sredi tega trušča in tekanja dospeli v Treviso trije naši someščani, izmed katerih se je prvi imenoval Stecchi, drugi Martellino in tretji Marchese; ti trije so hodili po gosposkih dvorih in zabavali gledalce tako, da so se pretvarjali in z novimi gibi posnemali kateregakoli človeka. Ker niso bili še nikdar v tem mestu, so se začudili, ko so videli, kako derejo ljudje vkup, in ko so izvedeli za vzrok, jih je tudi same zamikalo, da bi si to reč ogledali. Spravili so svoje stvari v nekem gostišču in Marchese je rekel:
»Ogledati si moramo tega svetnika, vendar si ne moremo misliti, kako naj bi se nam to posrečilo, zakaj slišal sem, da je trg poln Nemcev in drugih oboroženih ljudi, ki jih je postavil gospod te dežele, da ne bi bilo preveč hrupa; mimo tega pravijo, da je cerkev tako polna ljudi, da ne more skoraj nihče več vanjo.«

Tedaj je rekel Martellino, ki je želel to videti:
»To nas ne sme ostrašiti, bom že potuhtal, kako pridemo do svetega trupla.«
Marchese je vprašal: »Kako?«

Martellino je odgovoril:
»Brž ti povem. Jaz se napravim hromega, ti in Stecchi pa me bosta podpirala vsak na eni strani, kakor da ne morem sam hoditi; delala se bosta, kot da me hočeta popeljati tja, da me svetnik ozdravi; kdorkoli nas bo videl, se bo za trdno umaknil in nam odprl pot.«

Marchese in Stecchi sta bila s tem zadovoljna. Odšli so vsi trije nemudoma iz gostišča, in ko so dospeli na samoten kraj, si je Martellino tako zvil dlani in prste, roke in noge in povrh še usta, oči in ves obraz, da ga je bilo strašno videti; in kdorkoli bi ga ugledal, bi bil gotovo rekel, da je po vsem telesu pohabljen in hrom.

Takega sta Marchese in Stecchi prijela in se napotila z njim proti cerkvi; pri tem sta razodevala z obrazom globoko pobožnost in prosila ponižno vsakogar, kdor jim je zastavil pot, naj se za boga milega umakne. To sta zlahka dosegla in v kratkem so vsi trije med splošno pozornostjo in nenehnimi vzkliki: »Umakni se, umakni se,« dospeli tja, kjer je ležalo truplo svetega Henrika. Nekateri prijazni ljudje, ki so stali naokrog, so naglo prijeli Martellina in ga dvignili nad svetnikovo truplo, da bi tako našel milost in ozdravel. Medtem ko so vsi pazljivo gledali, kaj se dogaja z Martellinom, je ta malce počakal, nato pa se je začel delati – umel je to imenitno – kakor bi že lahko iztegnil en prst, potem dlan, roko in zapovrstjo vse druge ude, dokler se ni ves zravnal.

Ko so ljudje to videli, so zagnali svetemu Henriku na čast takšen trušč, da niti grmenja ne bi bili mogli slišati. Po naključju pa je stal v bližini neki Florentinec, ki je Martellina prav dobro poznal, a ga poprej, ko so ga privedli, ni spoznal, ker je bil hudo spačen. Ko ga je ugledal spet vzravnanega in ga prepoznal, se je začel smejati in govoriti:
»Gospod ga oplazi! Kdo bi ne bil verjel, da je zares hrom, če ga je videl prej, kako prihaja?«

Te besede so slišali nekateri Trevisani in so takoj vprašali: »Kako? Mar ta človek ni bil hrom?«
Florentinec jim je odgovoril: »Bog varuj; vedno je bil raven kakor kdorkoli izmed nas; videli ste pa, da ume kakor nihče drug uganjati burke in se pretvarjati v katerokoli podobo.«

Ko so ljudje to slišali, jim je bilo dovolj; udrli so siloma naprej in začeli vpiti:
»Zgrabite tega izdajalca in zasramovalca boga in svetnikov, ki je prišel sem kot hromec, dasi je zdrav, samo da bi se rogal našemu svetniku in nam.« Ko so to rekli, so ga pograbili, ga potegnili z njegovega mesta, prijeli za lase, mu strgali obleko s telesa in ga začeli obdelovati s pestmi in brcami; revežu se je zdelo, da ni nikogar, ki se ne bi s tem podvizal. Martellino je vpil: »Za boga, usmilite se me!« in se je branil, kolikor se je le mogel; toda vse skupaj ni nič zaleglo, čedalje hujša gneča je pritiskala nanj. Ko sta Stecchi in Marchese spoznala, kako je, sta jela sama pri sebi govoriti, da slabo kaže, in v strahu za lastno kožo se mu nista upala pomagati; še sama sta kakor drugi vpila, naj umre, obenem pa sta neugnano mislila, kako bi ga rešila iz rok množice.

Ljudje bi ga bili prav gotovo ubili, da se ni Marchese nenadoma domislil nekega izhoda. Ker so bile zunej polnoštevilno zbrane vse oblasti, se je Marchese, brž ko je mogel, prerinil do tistega, ki je predstavljal mestnega župana, in mu je rekel:
»Usmiljenje, za boga! Tu je neki lopov, ki mi je odrezal denarnico z več kot sto zlatniki; prosim vas, da ga ujamete in mi pomagate, da pridem spet do svojega denarja!«

Ob tej novici je nemudoma planilo kakih dvanajst stražnikov tja, kjer so drugi ubogega Martellina brez glavnika česali; z največjim naporom so prebili gnečo, potegnili reveža vsega pobitega in ranjenega množici iz rok in so ga odvedli pred sodišče. Mnogi, ki so se imeli za razžaljene, so drli za njim, in ko so zvedeli, da so ga prijeli, ker je rezal denarnice, se jim je zazdelo, da tudi sami nimajo pravičnejše obdolžitve mimo te, če ga hočejo pahniti v nesrečo; tako so jeli tudi sami trditi, da je Martellino vsakemu izmed njih odrezal denarnico.

Ko je mestni sodnik, ki je bil osoren človek, vse to slišal, ga je brž odvedel v stran in ga začel o tem izpraševati. Toda Martellino je odgovarjal z dovtipi, kakor bi v tem zaporu ne videl nič resnega; sodnika je to zmedlo, dal ga je privezati na natezalnico in ukazal nekajkrat pošteno nategniti vrv, da bi mu izsilil priznanje tega, česar so ga dolžili, šele nato bi ga dal obesiti. A ko so ga postavili spet na tla in ga je sodnik vprašal, ali je res, kar govorijo ljudje zoper njega, je rekel, ker bi mu pač ne pomagalo tajiti:
»Gospod, voljan sem izpovedati resnico, vendar prisilite vsakogar, ki me obdolžuje, da vam pove, kdaj in kje sem mu odrezal denarnico, in tedaj vam povem, kaj sem storil in česa nisem zagrešil.«

Sodnik je rekel: »To mi je všeč!«
In ko jih je dal nekaj poklicati, je eden rekel, da mu je Martellino odrezal denarnico pred osmimi dnevi, drugi pred šestimi, tretji pred štirimi, nekateri pa so rekli, da jim jo je odrezal še isti dan. Ko je Martellino to slišal, je rekel:
»Gospod, vsi vam debelo lažejo; da govorim resnico, vam prav lahko dokažem; nikdar še nisem bil v tej deželi, in če bi to vedel, bi me nikdar ne bilo sem zaneslo, kakor me je pred čisto kratkim časom. Brž ko sem na svojo nesrečo prišel sem, sem šel gledat to sveto truplo, tam pa so me hudimano premlatili, kakor lahko sami vidite. Da je res, kar vam pravim, lahko pojasni mestni uradnik, ki vodi knjigo za tujce, in takisto moj gostilničar. Če se torej prepričate, da je tako, kakor pravim, nikar ne poslušajte ovadb teh hudobnežev, ne mučite me in ne ubijajte.«

Medtem ko se je zadeva tako zapletla, sta Marchese in Stecchi slišala, da mestni sodnik kruto ravna z njim in ga je že dal mučiti na natezalnici; zato sta v velikem strahu govorila sama sebi:
»Slabo sva ravnala, spravila sva ga z dežja pod kap.«

Začela sta se urno sukati, poiskala sta svojega gostilničarja in mu povedala, kaj se je zgodilo. Ta se je zasmejal, šel z njima k nekemu Sandru Agolantiju, ki je bival v Trevisu in je imel pri županu velik vpliv, pa mu je vse po vrsti povedal in ga obenem z njima prosil, naj se zavzame za Martellinovo usodo. Po mnogem smehu je Sandro šel k županu in dosegel, da je ta poslal po Martellina. Tisti, ki so šli ponj, so ga našli še v srajci pred sodnikom, vsega zmedenega in preplašenega, zakaj sodnik ni maral poslušati njegovega opravičevanja, temveč je bil, zlasti ker je Florentince hudo sovražil, čisto odločen, da ga bo dal obesiti; nikakor ga ni hotel vrniti županu, dokler ga ni ta prisilil, da mu ga je proti svoji volji prepustil.

Ko je Martellino stal pred županom in mu vse po vrsti povedal, ga je živo prosil, naj mu po svoji najvišji milosti dovoli oditi, zakaj dokler ne pride v Florenco, se mu bo vedno zdelo, kakor da ima vrv okrog vratu. Župan se je zaradi tega dogodka silno smejal; ukazal je podariti vsakemu po eno obleko in tako so vsi trije proti pričakovanju ušli nevarnosti in se zdravi in veseli vrnili domov.