Hvalnica trti in vinu

Zunanja spodbuda za nastanek Zdravljice je bil sestavek z naslovom Vinske trte hvala v Kmetijskih in rokodelskih novicah julija leto prej. V njem je Matija Vrtovec (1785–1851), vipavski vikar, a tudi sadjar in vinogradnik, zapel hvalo vinski trti in vinu, ki da deluje blagodejno na duha in telo, gasi sovraštvo in spodbuja prijaznost. Spodbudil je Prešerna, naj zloži pesem, ki bo hvalnica vinu.

Zato je razumljivo, da je Prešeren Vrtovčevo spodbudo sprejel, napisal Zdravljico, seveda pa je iz nje naredil mnogo več kot le hvalnico vinski trti.

Nato jo je Prešeren uvrstil med rokopise za Poezije (izšle so konec leta 1846 z letnico 1847). Ker je sam vedel, da bo tretja kitica (V sovražnike z oblakov) problem, jo je prečrtal, toda dunajski cenzor, tedaj še mladi Franc Miklošič, ki je to službo pravkar nastopil po pokojnem Kopitarju, je na zahtevo policije izločil še četrto kitico (Edinost, sreča, sprava); za Dunaj je bila »nevarna« zato, ker je vzbujala panslovansko idejo. Tako okrnjene pesmi pa Prešeren ni hotel objaviti.

Z marčno revolucijo leta 1848, ki je, med drugim, ukinila cenzuro, je 26. aprila Zdravljica v Novicah končno ugledala luč sveta.

Sedma kitica, ki je bila ob osamosvojitvi Slovenije prepoznana kot najprimernejša, da bi predstavljala duha novodobnega slovenstva, je tako že dvaindvajset let naša himna.