Filostratova novela je najprej ranila srce poslušajočih žensk s trohico sramu, o čemer je pričala poštena rdečica, ki se je pokazala na njihovih licih; ko pa so nato druga drugo pogledale, so se komaj mogle ubraniti smeha in so jo poslušale z rahlim smehljajem. Zdaj, ko je Filostrato končal, se je kraljica obrnila k Emilii in ji ukazala, naj nadaljuje. Ta je začela vzdihoma, kakor bi jo bil kdo iz spanja prebudil:

Ljubke mladenke, ker sem se z neko svojo mislijo mudila precèj časa daleč od tod, se bom mogla pokoriti kraljičinemu povelju z zgodbo, ki utegne biti mnogo manj vredna, kakor bi bila, če bi moj duh poprej ne bil odsoten; pripovedovati vam nameravam o neumni zmoti neke mladenke, ki jo je njen stric s prijaznim dovtipom zavrnil — kajpada, če bi ona imela toliko soli, da bi ga razumela.

Neki Fresco de Celatico je imel nečakinjo, ki so jo ljubkovaje imenovali Cesca. Bila je sicer lepe postave in zalega obraza (ki pa ni bil tako angelski, kakor smo jih že pogosto videle), a imela je samo sebe za tako visoko in plemenito, da se je navadila grajati moške prav kakor ženske in vse, karkoli je videla, ne da bi bila pri tem upoštevala tudi samo sebe, ko je vendar bila bolj zoprna, odurna in jezljiva kakor katera koli druga, tako da ji ni bilo mogoče ničesar po misli narediti; mimo tega je bila tudi tako ošabna, da bi bilo prehudo celó tedaj, če bi bila francoska kraljična. Ko je šla po cesti, ji je bilo vse tako hudo nadležno, da je nenehoma vihala nos, kakor da bi smrdel vsak človek, ki ga je videla ali srečala.

Pa pustimo mnoge druge njene zoprne in neprijetne navade. Ko se je nekega dne vrnila k Frescu na dom, se je venomer zmrdovala, se usedla poleg njega in samó pihala. Zato jo je Fresco vprašal: »Cesca, kako da si se danes, ko je praznik, tako zgodaj vrnila?« Mladenka, ki je bila vsa obvešena z dragulji, je odgovorila: »Res je, da sem se zgodaj vrnila, zakaj zdi se mi, da niso bili moški in ženske na tem svetu še nikdar bolj zoprni in neznosni kakor danes; niti enega ni na ulici, ki bi mi ne bil zoprn kakor nesreča sama; mislim, da je ni na svetu ženske, ki bi ji bilo bolj nadležno kakor meni gledati te zoprne ljudi. Da jih ne bi gledala, sem tako zgodaj odšla.«

Fresco, ki mu njeni odurni običaji niso prav nič ugajali, je rekel: »Hčerka moja, če so ti zoprneži tako zoprni, kakor praviš, ne glej nikoli v zrcalo, če hočeš veselo živeti!«

Toda ona, ki je bila nečimrna kakor trstika in si je domišljala, da je modra kakor Salomon, ni razumela Frescovega dovtipa nič bolje, kakor bi ga bil razumel kak koštrun; rekla je celó, da se bo takisto kot druge gledala v zrcalu. Taka je ostala v svoji zabitosti do današnjega dne.