Naloge

In ti si edini še tukaj ostal,
oj ptiček, od {trume;neurejena, strnjena večja skupina} vesele?
In nič po krilatih ti sestrah ni žal,
ki splule so v južne dežele?

Oh, vidim, ni mogla te bolna perut
čez morje široko prenesti,
{strl;streti – poškodovati, s silo uničiti} sredi je poti jo lovec ti krut,
pri bregu si moral obsesti.

Zapuščen, bolan zdaj na {produ;kamenje, ki ga je nanesla, zaoblila voda} stojiš,
{perutko;perut} pobešaš krvavo,
za družbo predrago, sirota, strmiš
v daljavo čez morsko planjavo.

Pač sanjaš o krajih, kjer sonce toplo
sestricam, družicam se smeje,
kjer cvetje dišeče in sadje zlato
visi od limonine veje.

Moj ptiček, jaz dobro razumem {bolest;bolečina},
ki ubogo srce ti razriva,
pa pojdi z menoj kot tovariš mi zvest
in skupaj bolesti nosiva.

Saj meni so tudi ti {doli;star. dolina} le prod,
duh lepše, srečnejše mi sluti,
kako jaz po njim omedlevam od tod,
a strte so moje peruti.