Naravno rastlinstvo preprečuje erozijo prsti, pojav hudourniških voda in posledično zmanjšuje pogostost poplav, zato ga moramo varovati. Kljub poznavanju njegovega pomena je človek s svojimi dejavnostmi marsikje globoko zaznamoval rastlinsko podobo pokrajine. Tako so na primer na Pohorju v 19. stoletju zaradi potreb po lesu izkrčili prostrane listnate gozdove, ki so jih na novo zasadili z drugo drevesno vrsto – smreko. Izbor smreke namesto avtohtone bukve je bil preprost, saj smreka raste hitreje in prej zagotavlja les za energetski vir kot počasneje rastoča bukev. Podobna sprememba se je zgodila tudi na Krasu. Avtohtoni hrast so povsem izkrčili in takrat se je območja prijelo ime »goli« Kras. Pozneje so Kras načrtno pogozdili s črnim borom.
S spremenjeno drevesno sestavo se je spremenila tudi sestava živalstva. Lovci veliko pozornosti namenjajo ohranjanju ravnotežja med posameznimi živalskimi vrstami.

Območja, ki so v slovenskem okolju posebna z vidika biotske in krajinske pestrosti, smo zaščitili. Skupno je zavarovanega 12,6 % ozemlja Slovenije. Zavarovana območja glede na obseg zaščitenega območja delimo na širša zavarovana območja in ožja zavarovana območja. Med širša zavarovana območja uvrščamo narodne, regijske in krajinske parke, med ožja pa {naravne rezervate;V Sloveniji imamo 52 naravnih rezervatov.} in {naravne spomenike;V Sloveniji imamo 1217 naravnih spomenikov.}. Razlika med zvrstmi širših zavarovanih območij je v strogosti varovalnega režima, ta je največji v narodnih parkih.