V 19. stoletju so kemiki začeli deliti snovi na anorganske in organske. Izhodišče za delitev je bil izvor spojine. Mislili so, da organske spojine nastajajo izključno v živih organizmih, anorganske spojine pa so spojine nežive narave (voda, minerali …). V nadaljevanju boste spoznali, da med organske spojine uvrščamo tudi spojine, ki jih ne najdemo v živih bitjih. Kljub temu da je bilo izhodišče za delitev snovi na organske in anorganske napačno, se je razlikovanje med organskimi in anorganskimi spojinami ohranilo, saj se med seboj te spojine razlikujejo.
Kot boste spoznali v naslednjih poglavjih, so organske spojine večinoma sestavljene predvsem iz elementov, ki jih uvrščamo med nekovine. Že s hitrim pogledom na periodni sistem elementov ugotovimo, da je nekovin precej manj kot kovin. Iz tega bi lahko sklepali, da je organskih spojin precej manj kot anorganskih spojin. Vendar danes poznamo precej več organskih kot anorganskih spojin in kemiki vsako leto izdelajo več sto tisoč novih organskih spojin.
V laboratorijih lahko pridobimo organske snovi, vendar zgolj tiste, ki jih najdemo tudi v naravi v organizmih. Ljudje ne moremo izdelati organskih spojin, ki ne obstajajo v živalih ali rastlinah.
Drži. Ne drži.Vzrok tolikšne številčnosti organskih spojin v primerjavi z anorganskimi se skriva v lastnostih atoma elementa ogljika. V tem poglavju boste spoznali, da vse organske spojine vsebujejo ogljik. Spoznali boste tudi preproste načine, kako razlikovati med anorganskimi in organskimi spojinami ter kako lahko dokažemo dva od najpogostejših elementov v organskih spojinah: ogljik in vodik.