Zofka Kveder: Potovalci

V {Hamburgu;pristaniško mesto na severu Nemčije} je danes deževno, megleno. Čemerno stoje bahate palače ob umazanem jezeru, ki se je razlilo v osrčju mesta. Kakor božje oko tako modro in krasno je to jezero ob lepih dnevih in bogate palače naokrog kakor blešči biseri, nanizani okrog belega vratu bujne lepotice. Umazana megla se obeša danes okrog marmornih pročelij, okrog muzejskih kupol in razkošnih streh ponosnih cerkva. Sto ulic in kanalov vodi v umazano staro mesto, ki se stiska med aristokratskim jezerom s prebogatimi palačami naokrog in med prostornim pristaniščem, polnim dima, šuma in krika. Črni čolni se zibljejo po nesnažni vodi kanalov, med starinskimi, visokimi in ozkimi hišami. Slikovite, rtaste strehe se dvigajo visoko v {žolto;rumeno} meglo. Iz umazanih oken zija razcapana velikomestna beda. Po črnih ulicah se stiskajo prodajalne druga ob drugi, ozke in natlačene, polne svetovne šare. Tesne beznice se tlačijo vmes, ob politih mizah sedi ubožen svet in se krepča molče s pijačo in jedjo. In nad pritličjem se dvigajo nadstropja, polna pisarn, skladišč in delavnic. Ljudje hite ne veš kam, ne veš zakaj. Kakor ogromno mravljišče je ta ogromni kup {bizarnih;nenavadnih}, črnih, umazanih hiš.

V velikanskem pristanišču se ziblje na stotine velikih ladij, vmes hite parniki sem in tja, ljudje se gnetejo na njih, na drugih se kopičijo ogromne vreče in zaboji. Neprestano tulijo sirene, parne piščali žvižgajo, verige rožljajo. Mastna, rjava voda, polna nesnage, kipi in vre, neprestano razburkavana od čolnov in parnikov. Ogromna skladišča se vlečejo od kraja do kraja, kamor pogledaš. Umazano blato se cedi povsod. Mrtvo zijajo v človeka nepregledne vrste slepih oken kakor oči site zverine. Nažrla so se blaga vseh delov zemlje, od tal do vrha so polna in natrpana.

Tisoč dimnikov bruha iz sebe črn dim. Zrak je gost in težak. Mostovi, ladje, ljudje, vse je črno, umazano; vlažna nesnaga se cedi po {kandelabrih;drog, na katerem je ulična svetilka}