Naloge

Triglava. Po glavi so se ji začeli motati Borisovi verzi.
»Trkaj, trkaj na nebeška vrata, takim norcem včasih rata ...«
Vstala je in se oblekla. Nekaj ji je reklo, da mora to narediti.

Odpeljala se je z avtobusom na Žale. V cvetličarni je kupila šopek rdečih nageljnov in odšla na Borisov grob. Še dobro, da ga je našla, ker takrat je bil sneg in so bili grobovi videti drugačni, bili so tudi zakriti z množico ljudi, ki so prispeli na nesrečnikov pogreb. Položila je rože k spominskemu kamnu.

»Moj pesnik,« je tiho rekla. »Ti bi me razumel. In zdaj, ko najbolj potrebujem prijatelja, te ni več.«
»Zelo te je imel rad,« se je oglasilo za Nininim hrbtom.

Prestrašeno se je obrnila. Za seboj je zagledala Boruta.
»Oh, ti si!« je vzkliknila. »Kako si me prestrašil!«
»Oprosti,« je rekel. »Nisem hotel.«
»Saj je že v redu,« je vzdihnila. »Nisem te slišala priti. A večkrat prideš sem?«

Pokimal je.
»Danes je štiri mesece od takrat ...«
»Saj. Bila sta najboljša prijatelja,« je rekla. »Pravil mi je, da se lahko zanese nate več kot stoprocentno.«
»Žal mu nisem mogel pomagati, ko bi mu najbolj moral,« je zagrenjeno šepnil Borut. »Ni se mogel zanesti name.«
»Pa res!« je Nina obrnila pogovor v drugo smer. »Bila sta dva pesnika, ki sta mi tlačila listke s pesmicami v žep,« se je nasmehnila. »Boris mi je pripovedoval, da si bil tudi ti zaljubljen vame, pa me nisi hotel vprašati, ali bi hodila s teboj, ker si vedel, da vama lahko ponudim samo prijateljstvo.«

Zardel je in molčal.