»Še vedno potrebujem prijateljstvo,« je rekla Nina. »Zares dobrega prijatelja, na katerega se lahko zanesem več kot stoprocentno. Hočeš biti moj prijatelj? Lahko bi šla kdaj skupaj ven ... v kino in tako ... pogovarjala bi se ...«

Šele tedaj je opazila, kako se je zresnil v teh nekaj mesecih po Borisovi smrti. Bolj moške poteze je dobil. Sploh ni bil videti napačen fant.
Prijela ga je pod roko.

»Pojdiva,« mu je rekla. »Povabim te na torto. Jaz bom čokoladno. Pa ti?«
»Tudi jaz imam najraje čokoladno,« ji je priznal. »Sacher torto.«
»Včasih sem imela najraje jagodovo torto,« je povedala. »Zdaj jo pa sovražim. Okus se mi je spremenil, to je.« Potem ga je nepričakovano vprašala: »Povej mi, zakaj fantje pustite punco takoj, ko pri njej dosežete, kar želite?«

Osupnil je in se za hip ustavil. Potem je po premisleku resno dejal:
»Jaz je že ne bi zapustil. Če bi že res prišlo do tega, da bi mi izpolnila vse želje, bi jo imel potem še rajši.«
»Oh, in ravno jaz sem morala naleteti na takega bedaka, ki me je zapustil. Zakaj?« se je glasno vprašala.

V očeh so se ji zalesketale solze. Vzela je iz žepa papirnate robčke in si obrisala oči. Borut je nemočno stal in ni vedel, kaj naj stori.

»Saj je že dobro,« se mu je nasmehnila. »Saj ni nič. Bo že bolje. Veš, prav pogrešam tiste čase, ko sta mi z Borisom ob vsaki priložnosti vtikala listke s pesmicami v žep. Bili so lepi časi. Le, da se ne bodo nikoli več vrnili.«