Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

Fran Milčinski: Kravji zvonec

Preberi besedilo.

Otroci strahovito stanejo. Vsak hip ti kateri izgubi radirko pa moraš kupiti drugo. In v šoli zbirajo denar, enkrat za razbito šipo, enkrat za {rogoznico;predpražnik} pred vrata. Še za šolskega slugo je bila oklicana zbirka prostovoljnih prispevkov, da ga podkupijo in bi izdatneje kuril, pa je bilo {itak;vsekakor, tako ali tako} prepozno, kajti je že imela učeča se mladina toliko ozeblin, kolikor jih je šlo na roke in noge.

In mi je {deca;knjiž. otroci} po vrhu vseh stroškov vpeljala še {veselični davek;nagrada za dobro opravljeno delo, dobljeno dobro oceno}. Izjavil sem bil o primerni priliki, da je za skrbnega roditelja najlepša veselica, kadar so otroci pridni in mu prinašajo iz šole dobrih {redov; šol.ocena, ovrednotenje znanja}. Na te moje spodbudne besede so mi točno odgovorili z veseličnim davkom: za vsako {enojko; pog. najboljša ocena, današnja petica}, ki jo dobé, plačam {krono; denarna enota}! Pa me bo spravil ta davek na rob gospodarske {pripasti;propad}, če deca ne bo varčnejša s pridnostjo.

Tudi obleka stane seveda in obutev ni zastonj, marveč nasprotno, in sploh ne vem, kako bi z ženo zmagovala vsa ta bremena, {ako;če} naju ne bi vsako leto podprl sveti Miklavž in iz bogate nebeške zaloge naklonil deci zimskih nogavic, pletenih čepic, gorkih rokavic in platna za srajčke, še kak rožič kane vmes in kaka figa, in je deca {jako; zelo} vesela, nama pa tudi zaleže, meni in ženi.

Otroci so tako vzgojeni – in gre ta zasluga na najin {rovaš; ekspr. račun} – da sami prosijo imenovanega nebeškega dobrotnika le za koristne potrebščine vsakdanjega življenja in ne za puhle in piškave nečimrnosti. Svoje želje lepo spišejo na listke – kateri še ni sam kos pisanju, mu jih spiše drugi – in polože listke na okno in ni treba ne {kolkov;fin. vrednostnice oz. listki z neko denarno vrednostjo, s katerimi lahko plačamo storitve npr. na pošti} ne znamk: kadar otroci spe, se priplazi sveti Miklavž v copatah in tiho pobere pisemca in jim ustreže – seveda v okviru svojih gmotnih zmožnosti  – in je stvar v redu.

O zadnjem svetem Miklavžu pa se je zgodilo nekaj izrednega. Naš Lev, ki je star šest let, sedmega pol, je krenil preko vseh dosedanjih lepih {šeg; star. navada} pa tudi preko dobrohotnih nasvetov samostojen svojo pot in si je od svetega Miklavža točno in določno, ustno in pismeno zaželel – kravji zvonec.

Kravji zvonec ni ne, da ga oblečeš, ne, da ga obuješ, ni, da ti krasi glavo, niti ni, da bi ga snedel – skratka, brez sleherne gospodarske vrednosti. Naš Lev je dobro, nepokvarjeno dete in sem {uverjen;zast. prepričan}, da še slutil ni, da pozna širni božji svet takšno stvar, kakršna je kravji zvonec. Opozoril ga je nanj šele starejši brat in ga mu pokazal v izložbi Narodnih izdelkov. In pravzaprav ta kravji zvonec še podoben ni bil kravjemu zvoncu, ker je bil poslikan z nekimi zelenim in rumenim tihožitjem. Kaj bo kravi tihožitje – krava je krava, krava ni {mecen;kdor denarno podpira nekoga}! In sploh mislim, da je bil našega Leva naščuval na kravji zvonec oni starejši brat; sam se {hlini;prikazovati nekaj lažnega kot resnično} pridnega, druge pa ščuva v lopovščine.

Razburil sem se. »Kaj,« sem dejal, »kravji zvonec? Pa kravo tudi zraven, ne? In pastirja in planšarico in planine in nesrečo v planinah? Kaj pa misliš o svetem Miklavžu? Ali je škof in svetnik, he? Ali je kravji {mešetar;posredovalec pri sklepanju kupčij} iz Trzina?«

Plašno me je pogledal. Povesile so se mu ustnice, nagubal se mu je ves obraz, da je postal podoben spačeni {mrdi; ekspr. spačene gube, navadno okrog ust in nosu} kitajskega {malika;ekspr. najvišji vzor, ideal}, in sem vedel, zdajci se bo pričela godba. In se mu je toliko nesreče in žalosti bralo z lica, da je bilo dovolj in preveč za tri domače drame, in se mi je zasmilil in sem obrnil besedo.

Bog ve, sem rekel, ali sveti Miklavž sploh kaj ve o takih zvoncih, ko v nebesih nimajo krav; vsekakor da bi mu kazalo pisati, kje da so na prodaj. – Mislil sem si, do svetega Miklavža je še teden dni, in sem se nadejal, do tedaj bo naš Lev to neumnost pozabil.

<NAZAJ
>NAPREJ452/547