Naloge

Svoje želje lepo spišejo na listke – kateri še ni sam kos pisanju, mu jih spiše drugi – in polože listke na okno in ni treba ne kolkov ne znamk: kadar otroci spe, se priplazi sveti Miklavž v copatah in tiho pobere pisemca in jim ustreže – seveda v okviru svojih gmotnih zmožnosti in je stvar v redu.

O zadnjem svetem Miklavžu pa se je zgodilo nekaj izrednega. Naš Lev, ki je star šest let, sedmega pol, je krenil preko vseh dosedanjih lepih šeg pa tudi preko dobrohotnih nasvetov samostojen svojo pot in si je od svetega Miklavža točno in določno, ustno in pismeno zaželel – kravji zvonec.
Bog ve, sem rekel, ali sveti Miklavž sploh kaj ve o takih zvoncih, ko v nebesih nimajo krav; vsekakor da bi mu kazalo pisati, kje da so na prodaj. – Mislil sem si do svetega Miklavža je še teden dni in sem se nadejal, do tedaj bo naš Lev to neumnost pozabil.

Toda je ni. Nego je postal kravji zvonec edini predmet njegovim mislim in prizadevanjem.

Tako sva se potolažila in sva se sprijaznila z mislijo na kravji zvonec in smo dočakali svetega Miklavža.

Na predvečer je osebno počastil v nebeškem svojem sijaju naš skromni dom, in je deca trepetala in molila in točne dajala odgovore iz katekizma. Pa ji vendar niso počivale oči, in ko je odšel, je imela polno vprašanj in pripomb: Ali je sveti Miklavž oženjen?

Na desni roki je imel poročni prstan. – Ali kadi cigarete? Konci prstov da so mu bili rumeni! – Mašne bukve, ki jih je držal v roki, pa da so imele ne hrbtu napis; »Slovenska kuharica!« Razburjenje je bilo velikansko, komaj sva jih spravila spat.
Potem smo živeli nekaj dni kakor v planinskem raju in je Lev postal suženj svojega ideala. To je bilo zopet Obesil je Levu zvonec okoli vratu, dal Leva na vrvico in je Lev zvoncu na ljubo postal krava in se dal po vseh štirih bajkati po sobi.

Taki so naši ideali!

In Lev je bil srečen.

Peti dan pa je šel zvonec nenadoma v staro šaro. in se ni nikdo več brigal zanj, se ga spominjal. Taka je usoda idealov!