Otroci strahovito stanejo. Vsak hip ti kateri izgubi radirko pa moraš kupiti drugo. In v šoli zbirajo denar, enkrat za razbito šipo, enkrat za rogoznico pred vrata. Še za šolskega slugo je bila oklicana zbirka prostovoljnih prispevkov, da ga podkupijo in bi izdatneje kuril, pa je bilo itak prepozno, kajti je že imela učeča se mladina toliko ozeblin, kolikor jih je šlo na roke in noge.

In mi je deca po vrhu vseh stroškov vpeljala še veselični davek. Izjavil sem bil o primerni priliki, da je za skrbnega roditelja najlepša veselica, kadar so otroci pridni in mu prinašajo iz šole dobrih redov. Na te moje spodbudne besede so mi točno odgovorili z veseličnim davkom: za vsako enojko, ki jo dobé, plačam krono! Pa me bo spravil ta davek na rob gospodarske pripasti, če deca ne bo varčnejša s pridnostjo.

Tudi obleka stane seveda in obutev ni zastonj, marveč nasprotno, in sploh ne vem, kako bi z ženo zmagovala vsa ta bremena, ako naju ne bi vsako leto podprl sveti Miklavž in iz bogate nebeške zaloge naklonil deci zimskih nogavic, pletenih čepic, gorkih rokavic in platna za srajčke, še kak rožič kane vmes in kaka figa, in je deca jako vesela, nama pa tudi zaleže, meni in ženi.

Otroci so tako vzgojeni – in gre ta zasluga na najin rovaš – da sami prosijo imenovanega nebeškega dobrotnika le za koristne potrebščine vsakdanjega življenja in ne za puhle in piškave nečimrnosti. Svoje želje lepo spišejo na listke – kateri še ni sam kos pisanju, mu jih spiše drugi – in polože listke na okno in ni treba ne kolkov ne znamk: kadar otroci spe, se priplazi sveti Miklavž v copatah in tiho pobere pisemca in jim ustreže – seveda v okviru svojih gmotnih zmožnosti in je stvar v redu.

O zadnjem svetem Miklavžu pa se je zgodilo nekaj izrednega. Naš Lev, ki je star šest let, sedmega pol, je krenil preko vseh dosedanjih lepih šeg pa tudi preko dobrohotnih nasvetov samostojen svojo pot in si je od svetega Miklavža točno in določno, ustno in pismeno zaželel – kravji zvonec.

Kravji zvonec ni ne, da ga oblečeš, ne, da ga obuješ, ni, da ti krasi glavo, niti ni, da bi ga snedel – skratka, brez sleherne gospodarske vrednosti. Naš Lev je dobro, nepokvarjeno dete in sem uverjen, da še slutil ni, da pozna širni božji svet takšno stvar, kakršna je kravji zvonec. Opozoril ga je nanj šele starejši brat in ga mu pokazal v izložbi Narodnih izdelkov. In pravzaprav ta kravji zvonec še podoben ni bil kravjemu zvoncu, ker je bil poslikan z nekimi zelenim in rumenim tihožitjem. Kaj bo kravi tihožitje – krava je krava, krava ni mecen! In sploh mislim, da je bil našega Leva naščuval na kravji zvonec oni starejši brat; sam se hlini pridnega, druge pa ščuva v lopovščine.

Razburil sem se. »Kaj,« sem dejal, »kravji zvonec? Pa kravo tudi zraven, ne? In pastirja in planšarico in planine in nesrečo v planinah? Kaj pa misliš o svetem Miklavžu? Ali je škof in svetnik, he? Ali je kravji mešetar iz Trzina?«

Plašno me je pogledal. Povesile so se mu ustnice, nagubal se mu je ves obraz, da je postal podoben spačeni mrdi kitajskega malika, in sem vedel, zdajci se bo pričela godba. In se mu je toliko nesreče in žalosti bralo z lica, da je bilo dovolj in preveč za tri domače drame, in se mi je zasmilil in sem obrnil besedo.

Bog ve, sem rekel, ali sveti Miklavž sploh kaj ve o takih zvoncih, ko v nebesih nimajo krav; vsekakor da bi mu kazalo pisati, kje da so na prodaj. – mislil sem si, do svetega Miklavža je še teden dni, in sem se nadejal, do tedaj bo naš Lev to neumnost pozabil.

Toda je ni. Nego je postal kravji zvonec edini predmet njegovim mislim in prizadevanjem.

Najljubša jed so mu češpljevci in jih spravi osem pod kapo, kar je dosti spričo skromne njegove prostornine. Baše jih váse in se dogaja, da ne more z njimi ne naprej ne nazaj in mu jih je treba z mezincem zopet pobirati iz ust. Tako jih ljubi. Pa je vendar izjavil, da se bo odpovedal češpljevcem, le da dobi kravji zvonec.

Preudarjala sva z ženo, kako je mogoče, da si takšenle majcen hlačman tako živo vtepe v glavo stvar, ki je niti ne pozna niti ni vredna, da bi se gnal zanjo.

Nisva mogla razumeti svoje rodne krvi, dokler se nisem spomnil drugih velikih hlačmanov, takih z brki in volilno pravico, ki tudi niso drugačni in boljši, nego je naš mali. Le da si ne vtepajo v glavo baš kravjega zvonca, nego jim njihov ideal nosi kito in krilo in ga tudi ne poznajo in nemara ni vreden, da bi se zanj gnali. Pa vendar mislijo, da jim ni živeti brez njega, in bi takisto dali zanj osem češpljevcev ali kar jim je sicer najljubše na svetu. Takšen je pač moški svet in sva rekla z ženo, da ima enako kakor moški svet tudi ženstvo svoje ideale in da je ta bolezen že od nekdaj na svetu in vsepovsod. Našega Leva ideal pa da je kravji zvonec.

Še to sva uganila z ženo: če bi bil naš Lev že dovolj pismen, gotovo bi izbruhnila sila njegovega hrepenenja na dan v literarni obliki in ti izbruhi ne bi bili tako čudni kakor to, da bi se potem dobili ljudje, ki bi tiskali njegove sonete na kravji zvonec, in bi se dobili ljudje, ki bi ih brali.

Tako sva se potolažila in sva se sprijaznila z mislijo na kravji zvonec in smo dočakali svetega Miklavža. Na predvečer je osebno počastil v nebeškem svojem sijaju naš skromni dom in je deca trepetala in molila in točne dajala odgovore iz katekizma. Pa ji vendar niso počivale oči, in ko je odšel, je imela polno vprašanj in pripomb: Ali je sveti Miklavž oženjen? Na desni roki je imel poročni prstan. – Ali kadi cigarete? Konci prstov da so mu bili rumeni! – Mašne bukve, ki jih je držal v roki, pa da so imele ne hrbtu napis; »Slovenska kuharica!«

Razburjenje je bilo velikansko, komaj sva jih spravila spat.

Pa so se začeli buditi že ob treh in jim je bilo treba nažgati luč, da vidijo razkošje Miklavževih daril, drugače bi bili skoprneli.

Lev naš mali ni imel pogleda ne za gorke nogavice ne za lepopisnico in neizogibno radirko ne za jabolka in fige, pozlačene orehe in rožiče. Oči so mu iskale le ideal, kravji zvonec, in so ga našle. Res mu ga je bil prinesel sveti Miklavž! To pa gotovo v nagrado posebnih zaslug, ki jih ima naš Lev za izpreobračanje črnih zamorčkov: v blaženo to svrho nosi vsak petek gospodu katehetu list staniola in sva zavezana mu kupovati zaradi staniola in nebogljenih zamorčkov ogromne količine čokolade. To sem bil že pozabil od kraja omeniti med stroški!

Zagledal je bil naš Lev zvonec, že ga je vzel v roke in je pričel zvoniti in je zvonil in zraven imel odprta usteca in taka rajska sreča mu je sijala z otroškega lička, da naju ni motilo neprestano zvončkljanje in so se nama rosile oči in sva bila hvaležna svetemu Miklavžu za ta dar.

Potem smo živeli nekaj dni kakor v planinskem raju in je Lev postal suženj svojega ideala. To je bilo zopet maslo bratca najstarejšega. Obesil je Levu zvonec okoli vratu, dal Leva na vrvico in je Lev zvoncu na ljubo postal krava in se dal po vseh štirih bajkati po sobi.

Najprej ono neugnano in neutolažno hrepenenje po njem, kakor da gre za življenje in smrt, potem par dni brezmejne sreče in sladke sužnosti - že peti dan mrzli in klavrni konec! In ni bilo ne cempera krivde na strani kravjega zvonca, ki je bil peti dan še prav tak, kakršen je bil prvi dan.

Pa mi niti ni bilo žal zvonca. Mrtva stvar je vsakdanja, kravji zvonec večnega zveličanja itak ne bi bil dosegel nikdar! Ali mi je bilo žal vseh onih silnih in plemenitih čustev, ki jih je bil vzbudil in ki so bila potrošena vnemar.

Smešno se mi je zdelo, kako je pripovedovalec nakazal, da Miklavž v resnici sploh ne obstaja. S tem ko je napisal, da se v copatih prikrade in pobere pisemca otrok, je dal vedeti, da to stori on.

Smešna se mi je zdela situacija, v kateri je opisano, kako je Lev s kravjim zvoncem po štirih hodil po stanovanju.

Smešno mi je bilo, ko se je oče razburil in Leva vprašal, če želi zraven kravjega zvonca še planšarico. Tega seveda ni mislil resno, ampak ga je želel samo opozoriti na nesmiselnost želje.

Sveti Miklavž je krščanski svetnik in eden izmed dobrih mož, ki decembra obdarujejo pridne otroke. Poznamo ga tudi pod imenom sveti Nikolaj.

Po izročilu sveti Miklavž obišče hiše pridnih otrok v začetku decembra, in sicer v noči s 5. na 6. december. 6. decembra je namreč Nikolajev godovni dan. Ker je bil sveti Nikolaj škof, je oblečen v škofovska oblačila, na glavi ima škofovsko pokrivalo, imenovano mitra, v roki pa drži škofovsko palico. Navadno ga  spremljajo angeli in parklji.