Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

Igor Bratož: CAFÉ DO BRASIL

Preberi besedilo. Manj znane besede so obarvane in razložene, krepko označenim besedam je pod besedilom dodana tudi izgovorjava.

Jutranji {impromptu;domislek, domislica}

ZAČETKI, BRALČEV POHLEP PO ZAČETKIH. OSTALO NI POMEMBNO. USODNOST ZAČETKOV, ZAČETKOV ZAČETKOV. − DAN SE JE PRAV LEPO ZAČEL. 7:12. SPODBUDNO. PTIČI SE OGLAŠAJO ŽE NAJMANJ URO IN POL, MORDA TUDI IZ SANJ. ZAČETKI. BREZNO ZAČETKOV. AVTORJEVA {PLURALIS MODESTIAE;avtorjeva skromnost}. UGODIMO POHLEPU.

Campos Elíseos, najrevnejša {favela;izjemno gosto poseljeno in revno naselje, tipično za Brazilijo} v župniji Nossa Senhora do Pilar, ki je najrevnejša župnija v škofiji Duque de Caxios, ki je najrevnejša škofija v okrožju Rio de Janeiro, tone v blatu poletnih nalivov. Iz meglenega jutranjega mraka, v katerem ždi {ducat;dvanajst} revnih koč, vodijo proti edini utrjeni stezi, ki vijuga skozi vas, ozke lesene brvi. Po eni od njih stopa João António. Kot vsi ostali moški iz vasi vstaja zgodaj. Vsak dan ob štirih zjutraj jih razpadajoči vlak, ki ga je vlada leta 1937 rabljenega kupila od Nemcev, odpelje na delo v osemdeset kilometrov oddaljeni Rio.

Delo v skladiščih kave ubija. Plačilo je smešno nizko; čas je pokazal, da je rezervirano za {o povo de Deus;portugalsko božji ljudje} − temno ljudstvo z okamnelim besom v očeh, ki se dan za dnem zgrinja v veliko mesto in izginja v njegovih zadušljivih predmestjih. Nekateri jim brez brezsramne ironije pravijo {desaparecidos;portugalsko odpisani, izgubljeni}, kar ni daleč od resnice.

João António z upognjenim hrbtom prenaša vreče med vijugajočimi viličarji in jih zlaga na lesene podstavke. Ob devetih se zdijo vreče dvakrat težje: kot da bi vsaka kaplja potu, ki jo vpije groba {žakljevina;vrečevina}, s katere bleščijo v sonce velike črke CAFÉ DO BRASIL, postala v vreči svinčena.

OSTALO NI POMEMBNO ... ponoreli viličar naredi iz Joãa Antónia zveriženo gmoto temnih mišic; okrvavljeno vrečo natovorijo na ladjo − med plovbo odtrgana jeklena vrv razmesari Olafa, enega od ladijskih skladiščnikov, da začudeno strmeč v izrez neba, ki se ga vidi iz podpalubja, mrtev obleži na vdrugo okrvavljeni vreči z napisom CAFÉ DO BRASIL; v {Marseillesu;izg. Marsei, francosko pristaniško mesto} pretovorijo vrečo z rdečim madežem v podolgovati trebuh težkega tovornjaka s svetlečim rilcem, s katerega se režijo črke MACK, ki potem, na avtocesti, v verižnem trčenju popolnoma zmečka svetlovijolično pobarvano Diano in njeno mlado voznico Josainette, ki se je v svoji zadnji noči prvič ljubila z lepim sošolcem Jacquesom; tovor vendarle dostavijo pražarni v Milanu — okrvavljena vreča z napisom CAFÉ DO BRASIL je v nekem trenutku pretežka za preddelavca Luciana, ki se je prisiljen spražiti skupaj z vse bolj dišečim zrnjem; kava se znajde v kilogramskih vrečkah z napisom CAFÉ DO BRASIL; naročeno količino dostavijo prodajalnici signora Arnalda {Contija;izg. Konti} v Gorici; njegova očarljiva hčerka Adelina − sicer energična voznica rdeče vespe − mu pomaga v trgovini; med razvrščanjem vrečk na visoke police nesrečno omahne in obleži s počenim lobanjskim dnom, počeno medenico, počeno nitjo življenja ter vrečo z napisom CAFÉ DO BRASIL v nenavadno skrčeni roki.

7:12. IZ VREČKE Z NAPISOM CAFÉ DO BRASIL SEM STRESEL KAVO V MLINČEK IN ZMLEL PRIBLIŽNO DVESTOPETDESET TEMNIH ZRNC, KAR BO ZADOSTOVALO ZA TRI ALI ŠTIRI SKODELICE. ŠE PREDEN JE VODA V LONČKU ZAVRELA, SEM V MISLIH PRELETEL KRVAVO POT DIŠEČIH {SKARABEJČKOV;Hrošč, ki oblikuje govno v kroglo in jo z nogami vali do mesta, kjer jo samica spremeni v valilnico, tudi mitološka žival, ki so jo v staroegipčanski mitologiji častili kot simbol sonca, življenja in prerojenja.}, ZDAJ, KO JE SKODELICA Z OPOJNO VSEBINO, KI SEM JI DODAL MALO MLEKA, NA PISALNI MIZI IN JE 7:15, PA SE ZBEGAN SPRAŠUJEM, ALI NAJ JO KLJUB VSEMU NEPRIZADETO SPIJEM, KAKOR DA OSTALO NI POMEMBNO, IN ZAČNEM DAN S PISANJEM LEPIH KRATKIH ZGODB.

<NAZAJ
>NAPREJ529/547