Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

Tone Partljič: Moj ata, socialistični kulak

Preberi besedilo.

OSEBE:
ATA, Joža Malek, 40 let
MAMA, Mimika Malek, 38 let
OLGA, hči, 17 let
TINČEK, sin »pesnik«, 10 let
ŽUPNIK
{FAROŠKA;farovž – pogovorna beseda za župnišče} ROZA
MEDVED, kmet
UČITELJICA
{TOVARIŠ;naslov za odraslega moškega ali političnega funkcionarja v času socializma, beseda se je uporabljala enako kot danes gospod} Z OKRAJA
PREDSEDNIK KLO-ja
VANČ
ČAS: 1945–1948
KRAJ: vas v okolici Maribora

Ta odrska »pripoved« o usodi {agrarne zemlje;zemlja, odvzeta veleposestnikom, Cerkvi in samostanom z namenom razdelitve manjšim kmetom} ima osem slik.

I. VRNITEV
Revna {butana;v vzhodnem narečju: koča, narejena iz zbite ilovice} koča. Vidimo del kuhinje in del dvorišča. /…/ Na steni kaka sveta podoba, ki ne kaže na pretirano pobožnost. /…/ V kuhinji, ki je nekakšna »dnevna soba«, je nekaj pohištva, vsekakor pa miza in skrinja, mogoče še {kredenca;kos pohištva, podoben omari, navadno za posodo in pribor}  … Na dvorišču štor in {koza;pripomoček za žaganje drv} za žaganje drv, morda tudi plot, ki loči cesto od dvorišča … Na pragu sedita otroka: Olgica, ki se razvija v dekle, saj jih ima že kar sedemnajst, in fant, ki je mlajši; mlad, kolikor je mogoče …

OLGA: Danes ga ne bo več.
TINČEK: Zakaj ne?

OLGA: Saj ne bo hodil ponoči!
TINČEK: Zakaj bi ne mogel priti zvečer?
OLGA: Zato, ker ne. Zdaj je nevarno hoditi v temi … In zmerom sem si predstavljala, da bo jutro, ko se bo vrnil … Mama nama bo dala mleko na mizo … potem bo odprla vrata in stopila na prag in zunaj bo stal – ata …
TINČEK: Mogoče pa še vseeno pride. Saj še ni pravi večer … Glej, sonce je še nad Urbanom.
OLGA: Ravno bo zašlo.
TINČEK: Še malo. Kako srečo imajo ljudje, ki so doma na {Urbanu!;597 metrov visok hrib nad Mariborom (Sveti Urban)}
OLGA: Zakaj?
TINČEK: Lahko primejo sonce, ko gre dol.
OLGA: Ti si pa pameten, ja. To se samo tako vidi.
TINČEK: Kaj pa če ga sploh več ne bo?
OLGA: Kaj noriš! Da nikdar več ne vprašaš kaj takega!
TINČEK: Saj tudi Frasovega, Gorjupovega, Špesovega … več ne bo!
OLGA: Ja, ampak oni so dobili sporočilo … da so padli na fronti … Naš ata pa ni padel, je pobegnil k Rusom, sam veš!
TINČEK: Nemci so javili, da je pogrešan.
OLGA: Saj … pogrešan, ne pa mrtev, razumeš … Pogrešan pa zato, ker je pobegnil k Stalinu, razumeš!
/…/
TINČEK: Nekdo gre. Ššššš!
OLGA: Kaj je?
TINČEK: Koraki. Mogoče je ata?
(Poslušata.)
TINČEK: Ata … si ti?
VANČ: Kako sta? Smrt fašizmu!
TINČEK in OLGA: Bog daj!
VANČ: Vama bom že dal – bog daj! Zdaj se pozdravlja tako: Smrt fašizmu! Vidva pa morata odgovoriti: Svoboda narodu! Razumeta? Poskusimo! Smrt fašizmu!

<NAZAJ
>NAPREJ444/463