TINČEK in OLGA: {Svoboda narodu.;Smrt fašizmu — svobodo narodu
– med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav
udeležencev narodnoosvobodilnega boja}
TINČEK: Bog daj!
VANČ: Ti bom že dal bog daj! Vsaj ti, Olga, bi morala vedeti … Kaj nisi {mladinka;članica mladinske organizacije}? Ne hodiš na sestanke mladinskega aktiva?
OLGA: Mama je rekla, da zdaj rajši ne. Dokler ne pride ata … naj pustim sestanke pri miru … Mogoče bi me še postrani gledali, ker je bil ata v nemški vojski.
VANČ: Ljubi bog! No, ne bog!
TINČEK: Smrt fašizmu!
VANČ: Kaj ste čisto nori! Vajin ata ni bil v nemški vojski, ampak je bil nasilno {mobiliziran;vpoklican v vojaško službo} v nemško vojsko. Od tam je pobegnil k slavni {Rdeči armadi;vojska Sovjetske zveze od 1918 do 1946} … K {Stalinu;Josip Stalin, ruski revolucionar in voditelj}! Razumeta? Mogoče je padel kot {boljševik;ekspresiven izraz za komunista sploh}. Mogoče je imel to srečo!
/…/
MAMA: Kdo je?
GLAS: Halo! Živijo tu Malekovi?
MAMA: Kdo je?
(Tišina. Zdaj vidimo v temi silhueto moškega, ki pride okoli vogala do vrat … Trka.)
ATA: Mimika! Mimika!
(V sobi krik, skoraj nenaraven …)
MAMA: Jožek! Jožek! Jožek! /…/ Jožek, samo da si živ!
ATA: Ste vsi? Vsi zdravi?
TINČEK: Ata, atek!
OLGA: Ata, jaz sem mislila, da boš prišel zjutraj!
ATA: Peš sem prišel od {Szombathelya;madžarsko mesto} …
(Pridejo v hišo, vzhičeni.)
ATA: Naj vas vidim … Po dveh letih spet v svoji hiši … Čeravno ni naša, sem jo nosil v sebi … Otroka, Mimika, pridite sem! /…/