Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

Ciril Kosmač: Gosenica

Preberi odlomek Kosmačeve novele (1936).

Pripovedovalca so aprila 1930 iz koprske kaznilnice premestili v rimsko ječo Regina Coeli, kjer je bil zaprt kot politični {kaznjenec;oseba, ki ji je za dalj časa odvzeta prostost}. V ječi je vzpostavil neobičajen odnos z zaporniškim nadzornikom Cesarjem. V utesnjenosti celice, ki jo je tudi natančno opisal, je rutino jetnika spremenil pogled skozi okno. Mimo njegovega okna je poganjala mladika divjega kostanja z mladimi listi, po kateri je lezla gosenica.

Dan se je nagibal v večer in o prvem mraku sem videl. Izza motnega stekla se je prikazala glava gosenice. Njen rilček, potem dve vretenci, ki sta tvorili močan tilnik, in trije pari ostrih nog. Pritisnil sem glavo tesno k mreži in še danes vem, da mi je glasno razbijalo srce. Gosenica je opletala s svojim rilčkom ter grizla in požirala, požirala. List je kar {kopnel;biti v vedno manjši količini, manjšati se}. Ko se je zmračilo, se je prikazala vsa. Z zadnjimi, debelejšimi nogami se je držala na odebeljenem peclju.

Zdaj je bilo več življenja pred mojim oknom. Toda s tem je prišel tudi boj. Gosenica je bila vsekakor bolj živa kot drevo: imela je rilček, imela je noge, skratka, živela je, kakor pravimo. Opazoval sem jo dva dni. Poznal sem jo prav natančno.

Ko je pospravila prvi list, se je umaknila na vejo in se odpravila po mladiki kakor po mostu k drugemu listu. Zdelo se mi je, da je trepetal pred usodo, ki ga je čakala. Stisnil se je sam vase. Vse je kazalo, da bi bil rad majhen in neviden.

Bil je večer. Nebo je bilo rdeče in nisem vedel, kje zahaja sonce. Kako nestanoviten je človek in kako do kraja izgubljen, ko so potrgane vse njegove niti z naravo.

Povzpel sem se kvišku in strmel v gosenico. In kakor se včasih zgodi, ko drži človek svinčnik tik pred očmi in strmi na oddaljen hrib, da se svinčnik kar naenkrat odmakne in zrase v ogromen steber na oddaljenem hribu, tako se je takrat odmaknila od mene kostanjeva mladika. Čez {Garibaldijev spomenik vrh Gianicola;Giuseppe Garibaldi je bil italijanski revolucionar, politik in vojskovodja (1807–1882), proglašen za italijanskega narodnega heroja.} se je poleglo deblo z dvanajstimi širokimi listi, ki so bili kakor zelene rjuhe. Po drevesu pa je lezla velika {predpotopna;zastarel, star, nesodoben} žival in požirala te ogromne liste. Takrat sem videl, kako velika je vsaka drobna in neznatna borba. Vame se je zapičilo vprašanje: gosenica bo požrla vse liste in kaj bo potem. Kje bo potem življenje, ko bo enega življenja kraj. Eno samo ne živi. Zdaj je še čas. Treba se je odločiti: gosenica ali drevo. Obeh ne morem imeti, ker tu življenje žre življenje.

In odločil sem se za drevo. Zakaj, sam bog ve. Vpraševal sem se o tem, odgovora nisem našel v svoji pameti. Zdelo pa se mi je, da je srce vedelo odgovor, a ga ni znalo spremeniti v besede.

Izpulil sem iz slamnjače nekaj morskih trav ter spletel majhen bič. In s tem bičem sem začel bezati gosenico. Premaknil je nisem, ker je bila predaleč in ker se je preveč krepko držala. Tesno se je oprijemala objedenega peclja.

<NAZAJ
>NAPREJ490/547