Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

Pripovedovalec je s tem, ko je neprestano slonel ob oknu in opazoval boj med listi mladike in gosenico, kršil jetniška pravila in red. Kazensko so ga obsodili na šest dni temnice.

Ko sem se po šestih dneh, ki sem jih prebil v temi, ob kruhu in vodi, vrnil iz podzemlja v svojo celico – bilo je triindvajsetega maja – sem takoj planil k oknu. Mladika je bila še zmerom tam in na njej še dva lista. Gosenica je požrla vse ostale, zdaj pa je obdelovala predzadnjega. Kmalu bo vsega konec, sem pomislil. Še dva lista, še dva dni in potem ne bom imel pred oknom nobenega življenja več.

Triindvajseti maj je bil soparen. Sonce, ki je bilo nekje nad mestom, je bilo prav gotovo motno. Proti poldnevu se je zrak zgostil. Nebo je počasi potemnevalo. Pričakoval sem nevihto. Okrog petih popoldne je pihnil prvi piš. Dvignil je prah na dvorišču in ga nesel prav do drugega nadstropja. Mladika je vztrepetala.

Ob pol šestih so bile v ječi {šmarnice;vsakodnevna ljudska pobožnost oz. obred v čast Mariji, ki po cerkvah poteka v maju}. Politični jetniki nismo nikdar hodili v {kapelo;prostor z oltarjem v stranskem delu cerkve}, da bi se tam ne srečali. Vse pobožnosti, ki so bile nam namenjene, so bile v razcepu hodnikov. Tam je bilo stopnišče, vrh stopnišča oltar in {prižnica;prostor v cerkvi, navadno privzdignjen, namenjen pridiganju, govorniku}. Ob pol šestih je na prižnico stopil {kaplan;duhovnik, ki pomaga župniku oz. glavnemu dugovniku}, nam pa so odprli vrata za dobro ped, da smo lahko slišali njegov hreščeči glas. Nikdar nisem tistega kaplana videl, toda poznam ga vendarle. Jetniški kaplani in zdravniki so navadno čudna zmes dobrega in zlega, zmes zahrbtnosti in zapitosti.

Tisto popoldne je kaplan govoril o Mariji, o nedolžnosti, o lilijah, o sv. Jožefu in o sv. Alojziju, o strasti in podobnih nadlogah, ki glodajo dušo in telo tistim jetnikom, ki si niso postavili za zgled sv. Alojzija in {Majniške kraljice;Marija, devica Marija}. Ko je do kraja izčrpal svojo modrost, je povzdignil svoj glas v nekaj, kar naj bi bilo petje. Po celicah so se oglasili jetniki. Vsaka celica je pela svojo pesem: slovensko, nemško, italijansko, posvetno, pobožno, uporniško.

Zunaj pa je naraščal vihar. Stal sem pri oknu in strmel v mladiko, ki je ob vsakem sunku vetra izginila izpred okna in se dolgo vračala. Gosenica bo padla, je udarjalo v meni, in sem nestrpno čakal. Mladika se je vrnila, in gosenica je bila še zmerom na njej, čeravno je mladika začutila, da je dobila v viharju dobrega zaveznika in je zato tudi sama napela vse sile in se stresala. Gosenica se je prav tako borila za obstanek. Potuhnila se je, se polegla po peclju in se krčevito prilepila. Čutila je bližajoči se konec: padla bo, preden bo dala iz sebe pisanega metulja, za katerega je žrla in za katerega se je povzpela tako visoko.

Vihar je naraščal, padle so prve kaplje dežja. Videl sem, kako sta se dve razsuli na zadnjem še celem listu. Prvo zrno toče. Mladika se je odmaknila, se dolgo vračala in se vrnila z gosenico. To se je ponovilo večkrat. Potem je nebo raztrgal blisk, zagrmelo je, močan sunek je pograbil mladiko. Čakal sem celo večnost. Veja se je vrnila brez gosenice.

Po hodnikih se je še zmerom razbijala pesem jetnikov in nad njo je plaval hreščeči glas jetniškega kaplana.

Zvečer sem se spet povzpel in zgrabil za križe, da bi v zahajajočem soncu na poslednjem listu preštel bisere in sončeca na njih. Zrak je bil hladen in prijeten, na dvorišču so se pogovarjali kaznjenci in golobi so se oglašali po strehah. Strmel sem v mladiko, ki se je počasi odmaknila in se polegla čez Garibaldijev spomenik vrh Gianicola. Gola, debela veja; na koncu je vihral širok zelen list, kakor zastava v vetru. Takrat sem se spomnil starega kuharja, ki mi je osemnajstletniku v goriškem zaporu vsak večer priporočal, naj sanjam o zelenem, če se le da o belem konju na zelenem travniku, zakaj to pomeni svobodo.

<NAZAJ
>NAPREJ491/547