Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.

Ozonska luknja

Ozon je ena od oblik elementa kisika. Njegovo molekulo sestavljajo trije atomi kisika (O3).

Pojav, da element obstaja v več različnih oblikah, imenujemo alotropija.


Največja koncentracija ozona v Zemljinem ozračju je v stratosferi na višini med 15 in 30 km. Ta del ozračja predstavlja nekakšen zaščitni plašč pred ultravijolično svetlobo iz Sonca, saj je zadrži do 97 %. Ultravijolična svetloba je škodljiva za vse organizme, zato življenje ne more obstajati brez ozonskega plašča.

Meritve ozona v stratosferi od konca 70. let prejšnjega stoletja so pokazale, da se ozonski plašč tanjša. Do največjega stanjšanja ozonskega plašča je prišlo na južnem polu - tam je v plašču nastala ozonska luknja.

Ozonska luknja nad Antarktiko avgusta 2007. Območja z nizko koncentracijo ozona (ozonska luknja) so na sliko obarvana v modri in vijolični barvi.

Območja nizke koncentracije ozona v ozonskem plašču imenujemo ozonska luknja.


V začetku 20. stoletja so se množično začeli uporabljati klorofluoroogljikovodiki, ki jih označujemo s kratico CFC. To so spojine, ki jih uvrščamo med halogenirane ogljikovodike.

Halogenirani ogljikovodiki so derivati ogljikovodikov, ki poleg ogljika vsebujejo tudi atome halogenih elementov.


CFC so imeli idealne lastnosti za industrijo: so nestrupeni, niso vnetljivi, so zelo poceni in široko uporabni. Uporabljali so se kot potisni plin v pršilnikih, kot topila in pri proizvodnji plastike. Ko so se začeli uporabljati kot hladilo v klimatskih napravah, so močno vplivali tudi na sodoben način življenja ljudi. Po ocenah nekaterih znanstvenikov naj bi ravno zaradi poceni CFC-jev v klimatskih napravah prišlo do hitrega razvoja mest na jugu ZDA v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja.

Skupina znanstvenikov je v začetku 70-let prejšnjega stoletja proučevala kopičenje CFC-jev v atmosferi in že takrat ugotovila, da bodo CFC-ji pogubno vplivali na ozonski plašč. Ugotovili so namreč, da te spojine pospešujejo razpad ozona.

Leta 1995 je ta skupina znanstvenikov za raziskave o vplivu CFC-jev na ozonski plašč prejela Nobelovo nagrado za kemijo.

<NAZAJ
>NAPREJ74/271