Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

Nastanek slovenščine
Selitev slovanskih plemen na V, Z, J je povzročila, da se je njihov jezik začel med seboj razlikovati. Ob stiku s staroselci so se razlike med jeziki večale in razvili so se slovanski jeziki, ki jih poznamo še danes, seveda z določenimi jezikovnimi spremembami.
Današnje slovensko ozemlje so naši predniki naselili v 2. polovici 6. stoletja. V 9. stoletju so  zasedali veliko večje ozemlje, kot ga imamo danes. Poselili so namreč celotne vzhodne Alpe in del Panonske nižine. Ob prihodu na Kras in pod Alpe so začeli prevzemati imena krajev in rek (Sava, Drava, Celje, Ptuj ... ). Tako so se vedno bolj oddaljevali od praslovanščine, vendar je alpska slovenščina kljub novi podobi ohranila dvojino, ki jo slovenščina ohranja še danes.

Naselitveno območje alpskih Slovanov od konca 6. do začetka 9. stoletja 

Ozemlje alpskih Slovanov je na severovzhodu segalo do Dunaja, na severozahodu pa skoraj do Salzburga. Na zahodu so mejili z Bavarci, Langobardi  in Romani, na vzhodu z Obri in Hrvati, na severu pa z Moravskimi Slovani.

Slovenščina med 10. in 15. stoletjem
Prvi zapisi slovenščine v Brižinskih spomenikih kažejo, da je bila slovenščina na začetku (v 10. in na začetku 11. stoletja) še enoten jezik, v Celovškem ali Rateškem in Stiškem rokopisu (iz 14. in 15. stoletja) pa so že opazne narečne značilnosti (gorenjske v Celovškem in dolenjske v Stiškem). To kaže, da je bil slovenski jezik v poznem srednjem veku že narečno členjen. Narečne značilnosti so opazne tudi v mlajših in manjših srednjeveških zapisih iz 15. stoletja: v Starogorskem, Čedadskem in Kranjskem.

Ponovi, kar si se naučil o razvoju slovenščine. (Premakni trditve v ustrezno skrinjo: pravilne v zeleno, napačne v rdečo.)



<NAZAJ
>NAPREJ41/442