V srednjem veku so drame pisali zlasti v Franciji, Angliji in Nemčiji, na Nizozemskem in v Belgiji, pa tudi v Španiji in delno v Italiji. Povsod so se izoblikovale podobne značilnosti: večinoma gre za verske (cerkvene, krščanskomoralistične drame ali duhovne igre), v poznem srednjem veku pa se razvijejo tudi izrazito posvetne komične igre.
Sčasoma so liturgične igre razširili s posvetnimi vložki in jih iz cerkve premestili na trg pred cerkvijo (igrali so jih laiki), kasneje pa na mestne ulice in trge. Izvajali so jih različno: v procesijah, na vozovih, predvsem pa na simultanih odrih (lat. simul 'obenem, sočasno'). Na takšnih odrih so bile ena za drugo postavljene dekoracije za vse prizore določene igre, predstavljale pa so predvsem pekel, Jeruzalem, nebesa ipd. Duhovne igre so začeli igrati v ljudskih jezikih.
Pisali so več vrst dramskih iger: pasijone, misterije, mirakle in moralitete.
V srednjem veku so se razvile tudi posvetne igre. V primerjavi z duhovnimi dramami so bile precej redke vse do 15. stoletja, ko se je predvsem v Franciji razvila posebna vrsta komične igre – farsa ali burka, ki je satirično smešila srednjeveške stanove, zlasti meščanstvo, trgovce in pravnike. Zgled take drame je Burka o jezičnem dohtarju.
Burka o jezičnem dohtarju
Burka o jezičnem dohtarju (La Farce de maître Pierre Pathelin) je najbrž nastala v letih 1456–1460, prvič pa so jo natisnili leta 1485. Avtor ni znan.