Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

Abecedna vojna (črkarska pravda)

V času Franceta Prešerna in Jerneja Kopitarja (v 1. polovici 19. stoletja) se je ponovno začela polemika glede bohoričice in njene izboljšave. Zato sta slovenska slovničarja Peter Dajnko in Fran Metelko vsak na svoj način poskušala popraviti in izboljšati bohoričico, ki ni imela dovolj črk za vse glasove. Tako sta nastali novi pisavi, ki sta se imenovali dajnčica in metelčica. Od bohoričice sta se razlikovali v tem, da sta poleg latiničnih znakov vsebovali tudi cirilične.

V 30. letih 19. stoletja je nastala t. i. slovenska abecedna vojna (črkarska pravda), v kateri so se pojavila trenja med zagovorniki metelčice (Fran Metelko, Jernej Kopitar) in med njenimi nasprotniki (France Prešeren, Matija Čop). Zagovorniki so menili, naj vsakemu glasu pripada ena črka. Pri enakem stališču je vztrajal tudi Peter Dajnko in si prizadeval, da bi knjižni jezik v celoti izhajal iz enega od narečij, iz t. i.  vzhodnoštajerskega narečja.

Metelčica

Dajnčica

Črkarska pravda se je končala z zmago nasprotnikov metelčice, ta je bila tudi zakonsko prepovedana. Nekaj časa so ponovno uporabljali bohoričico, dokler je ni nadomestila gajica, v kateri pišemo še danes. Gajica je dobila ime po hrvaškem jezikoslovcu Ljudevitu Gaju, ki je češko latinico preoblikoval tako, da je bila primerna za zapisovanje hrvaškega jezika. Leta 1843 jo je začel uvajati Janez Bleiweis v časniku Kmetijske in rokodelske novice, okoli leta 1845 pa je bila njena raba dokončno uzakonjena. Kljub dolgoletnemu razvoju slovenske pisave in vsem sporom, ki so nastali med njenim razvojem do dokončne uzakonitve, je treba vedeti, da je za značilnosti in potrebe slovenskega jezika še danes nepopolna.

V kateri pisavi je napisana kitica o cesarju in opatu?

ȠESAR IN ΦPAT
Pravliƞo povedal bom nove postave:
Enkrat je bil ƞesar prebrisane glave;
Φpat je tud' bil moж mogoчƏn takrat,
Al шkoda, ovчar je bƏɺ зvit bil k' φpat.

<NAZAJ
>NAPREJ103/442