Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

Povzetek

Slovensko ljudsko slovstvo, imenovano tudi ustno slovstvo in slovstvena folklora, je bilo do pojava pisane umetne književnosti edina vrsta književnosti. Nastajalo je med ljudstvom, besedila so anonimna, saj njihov avtor ni znan. Ta književnost se je širila ustno – starejši so jo pripovedovali mlajšim, prenašala se je iz generacije v generacijo, iz kraja v kraj.

Posledica ustnega izročila so bile številne inačice ali variante, saj so prenašalci besedila prilagajali ljudskemu okusu (npr. različice Lepe Vide, Kralja Matjaža).

Besedila ljudskega slovstva s svojimi začetki segajo globoko v srednji vek (okrog leta 1200), verjetno še v poganske čase. Za Slovence je bil pomemben stik z germanskimi, romanskimi in balkanskimi sosedi in njihovimi kulturami. Slovstvena folklora pa se je razmahnila šele v poznem srednjem veku, ko so nanjo vplivali zgodovinski dogodki, npr. boj za celjsko dediščino, vladanje Matije Korvina, turški vpadi...

Jezik ljudskih besedil je preprost in lahko razumljiv. Preprosti ljudje govorijo narečni jezik, zato se ljudske pesmi od umetnih ločijo v dialektizmih. Poleg narečnih in starinskih besed so besedila dragocen del izročila, tradicije in ljudskih običajev.

Danes so po zaslugi zapisovalcev ljudska besedila ohranjena tudi v zapisani besedi. Prvi zapisovalci so bili iz kroga Pisanic, nato so ljudska besedila zbirali razsvetljenci (Žiga Zois, Valentin Vodnik), pozneje Andrej Smole, Stanko Vraz, Karel Štrekelj ... Znanstvene izdaje ljudskih pesmi in pripovedi so začele izhajati po letu 1900. Pesmi danes zbira Glasbeno-narodopisni inštitut pri SAZU.

Kako se je ljudska pesem ohranjala in ohranila skozi stoletja?

Dopolni miselni vzorec.


<NAZAJ
>NAPREJ405/442