Povzetek

Srednjeveško književnost sestavljajo tri obdobja:
– zgodnji srednji vek (500–1100)
– visoki srednji vek (1100–1300)
– pozni srednji vek (1300–1500)

Srednjeveška besedila so bila v večini cerkvena in napisana v latinščini. Redkejša besedila s posvetno vsebino so upodabljala fevdalno, viteško ali meščansko družbo in so bila prav tako napisana v latinščini, nekatera tudi v ljudskih jezikih. Srednjeveška lirika zajema verske, alegorične in teološke pesnitve, trubadursko liriko (razvijala se je od 11. do 14. stoletja), sladki novi stil (dolce stil nuovo; v 2. polovici 13. stoletja v Italiji), v 15. stoletju je ustvarjal pesnik François Villon (Epitaf v obliki balade). V dramatiki so nastala predvsem verska besedila (moralitete, misteriji in mirakli), uprizarjali pa so tudi posvetne komične igre (burke). Najbolj se je v srednjem veku razvila cerkvena epika: filozofska, poučna, zgodovinska in moralistična proza. Med posvetnimi besedili je treba izpostaviti viteške romane, ki so nastajali od leta 1100 naprej. To so Roman o Tristanu in Izoldi, Roman o Troji, romani o kralju Arturju in vitezih okrogle mize ... Znani junaški epi so Beowulf, Pesem o Rolandu, Pesem o Cidu, Pesem o Nibelungih ...

Dante, Božanska komedija
Božansko komedijo sestavlja 100 spevov (3 x 33). Sestavljena je iz treh delov: Pekla, Vic, Raja. Ep, ki tematizira onstranstvo, sestavljajo tercine z laškim enajstercem (U– Ι U– Ι U– Ι U– Ι U– Ι U). Komedija je v srednjem veku pomenila pesnitev, ki se je pričela z nesrečami oz. strahotami, končala pa srečno. Božanska komedija je versko-alegorični ep, kar pomeni, da pesnik religiozni pojem ponazori s konkretno vsebino (s podobami iz resničnega življenja). Dante je v Božanski komediji prvoosebno prikazal svoje namišljeno potovanje skozi onstranstvo, kar lahko razumemo tudi kot potovanje do samega sebe in očiščenje duše: pot iz teme proti svetlobi.