Literarna teorija je veda, ki preučuje in razlaga pojavnost literature iz več perspektiv. Ukvarja se z različnimi oblikami besedne umetnosti in njenimi značilnostmi. Povezuje se s teorijami drugih umetnosti, na primer s teorijo glasbe znotraj muzikologije, likovne umetnosti (zlasti upodabljajočega slikarstva in kiparstva), plesa, posebej močno pa s teorijo gledališča in filma. Literarna teorija odgovarja na vprašanja: kaj je besedna umetnost po svojem bistvu, kako obstaja literatura, katere so njene zvrsti in vrste, predvsem pa, kako je literarno delo zgrajeno.
Sestava literarnega dela je del literarne teorije in definira pojme snov, motiv, tema in ideja.
Snov je zunajliterarni svet, vse, o čemer lahko pišemo, torej jo književnik od nekod vzame in s tem postane snov vsebina književnega dela. Je predjezikovna prvina, saj obstaja, preden se avtor odloči, da jo bo uporabil (npr. sanje ali zgodovinski dogodki).
Motivi so posamezni dogodki, osebe, predmeti, s katerimi se nekaj dogaja (zločin, varanje, noč). Več motivov skupaj tvori temo.
Tema nastane iz motivov in odgovarja na vprašanje, o čem književno delo govori. Izrazimo jo z besedno zvezo, npr. ljubezenska, domovinska, socialna tema.
Ideja je sporočilo besedila. Razvidna je lahko iz celotnega besedila ali le iz njegovega dela. Pri določanju ideje si pomagamo z vprašanjem: Kaj (nam) literarno delo sporoča?