Pogovarjamo se, ker želimo:
– od nekoga nekaj izvedeti (npr. postavljanje vprašanj učitelju),
– uskladiti različna mnenja (npr. pogajalni pogovor),
– pripraviti nekoga do določenega dejanja (npr. prepričevalni pogovor),
– vzpostaviti ali ohraniti stik (npr. pozdrav, voščilo).
Pogovor je lahko javen (pogovor po radiu ali televiziji) ali zaseben (dva človeka ali manjša skupina ljudi). Zasebni pogovori pa so uradni (pogovor med uradnikom in stranko) ali neuradni (pogovor med prijatelji, družinskimi člani).
Za uspešen pogovor moramo upoštevati načela uspešnega pogovarjanja:
S sogovorcem vzpostavimo očesni stik.
Odzivamo se na sogovorčevo nebesedno odzivanje.
Ne govorimo predolgo in sogovorcu ne segamo v besedo.
Pogovarjamo se z jasnim namenom.
Upoštevamo okoliščine pogovarjanja.
Na uradne in javne pogovore, sestanke se pripravimo in se držimo načrtovanega poteka.
Razporedi oblike dvogovornega sporazumevanja na ustrezno sliko.