Družbenopolitične razmere po letu 1750 pri nas so bile povezane predvsem s prizadevanji Marije Terezije in njenega sina Jožefa II. (skupaj sta vladala 50 let). Izvedla sta vrsto reform, ki so ukinjale fevdalizem in utirale pot meščanstvu: sprememba državne uprave, preureditev sodstva in financ, uvedba obvezne vojaške službe in šolske obveznosti, izmera zemljišč, ocena dohodkov in predpis davkov, pospeševanje razvoja trgovine in izboljšanje poljedelstva, rabotni patent (določa, da sme tlaka trajati največ 3 dni v tednu), razvoj šolstva v nemškem jeziku, pospeševanje kapitalizma in kmečke proizvodnje, dopuščanje vseh veroizpovedi, patent o odpravi podložništva (podložnik je smel menjati zemljiškega gospoda brez fevdalčevega privoljenja).

Prvi razsvetljenci v slovenskem prostoru so bili izobraženci tujega rodu, ki jih je pošiljala na slovensko ozemlje avstrijska vlada. Njen osnovni namen je bil, da bi pospešila germanizacijo na naših tleh. Tako se je pričelo rojevanje nove slovenske zavesti. Iz odpora proti vsiljevanju nemščine so pričeli delovati t. i. prerodni krožki oz. skupine. Med njimi so bili pomembni: Pohlinov meniški (redovniški) krožek, Japljev janzenistični krožek, omizje barona Žige Zoisa in Kumerdejeva jezikoslovna akademija; obnovljena Akademija delovnih (Academie operosorum labacensium) je leta 1693 združevala 23 zavednih znanstvenikov, večinoma slovenskega rodu. Njen namen ob ustanovitvi je bila organizacija znanstvenega dela na pravnem, medicinskem, filozofskem in bogoslovnem področju. Središče delovanja operozov je bila novoustanovljena knjižnica. Delovanje akademije je poleti 1725 zamrlo. Obnovili so ga ponovno leta 1781 slovenski razsvetljenci. Zaradi nazorskih razhajanj med preroditelji je delovala le dobrih 20 let. Na podlagi spodbud operozov je bila v Ljubljani 1701 ustanovljena tudi Glasbena akademija.
Academia operosorum labacensium je predhodnica današnje Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Zoisov krožek je eden pomembnejših krožkov tega časa. Žiga Zois ni deloval kot znanstvenik ali književnik, toda z veliko razgledanostjo in sodobno duhovno usmerjenostjo je bil mentor velikim ustvarjalcem: Blažu Kumerdeju, Juriju Japlju, Antonu Tomažu Linhartu, Valentinu Vodniku, Jerneju Kopitarju in Francu Metelku. Nudil jim je bogato knjižnico, ki jo je dopolnjeval z najnovejšimi deli z različnih koncev sveta. Denarno je bil vedno pripravljen podpreti vsako prerodno dejanje. Delo Žige Zoisa je program, po katerem so delovali člani njegovega krožka, cilj pa so bila naslednja dela: slovnica, slovar slovenskega jezika, znanstveno pisana slovenska zgodovina, slovenski časnik, dramske in pesniške stvaritve.
Pohlinov (meniški) krožek so sestavljali redovniki. Oče Marko Pohlin je leta 1768 izdal v nemščini pisano slovnico Krajnska gramatika, redovniška skupina pa je izdajala tudi prvi slovenski pesniški zbornik Pisanice (almanah je izšel v letih od 1779 do 1781).

Ilirske province so bile administrativno-politična tvorba pod vladavino Francozov. Ustanovil jih je Napoleon 14. oktobra 1809, potem ko je Avstrija po schönbrunskem miru Franciji morala prepustili del ozemlja. V Ilirske province so bile vključene naslednje dežele: zahodni del Koroške, Kranjska, Goriška, Trst z okolico in Dalmacija. Ilirske province so imele poseben status in so bile podrejene neposredno francoski osrednji vladi. Upravljal jih je guverner s sedežem v Ljubljani. V tem času so uvedli nekaj upravnih novosti. Na Slovenskem je bil tako uveden pouk v slovenščini za prvostopenjsko izobraževanje in srednje šole. V tem času se je začelo narodnoprebudno gibanje. Po zmagi nad Napoleonom leta 1813 je oblast nad deželami spet prevzela Avstrija.