Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

Glásniki in črke

Najmanjša enota glasoslovja (jezikovnega nauka o izrazni podobi jezika) je glás. V jezikoslovju se zanj uporablja izraz glasnik ali fonem. Glasniki nimajo samostojnega pomena, ampak razločevalnega. Če v besedi katerega spremenimo, nastane drug pomen, na primer: mama – rama,  sama – dama. Glasovi se delijo na samoglasnike in soglasnike. Samoglasniki so vsi zveneči, soglasniki pa se delijo na zveneče (zvočnik, zveneči nezvočniki) in na nezveneče nezvočnike. Pomembna sestavina zvočne podobe besede je tudi naglas (o katerem boš izvedel več v nadaljevanju).

Tvori nove besede tako, da v zapisani besedi spremeniš en glasnik:
risati, resen, reža, toda, doma, važen.

Črka je pisno znamenje za določen glas in sestavlja pisavo.

V slovenskem jeziku zapisujemo glasove s 25 črkami v latinični pisavi gajici. Poimenovana je po Ljudevitu Gaju, ki je leta 1830 latiničnim znakom dodal posebna znamenja za šumevce (strešice na s, z, c), v slovenščino pa jo je uvedel Janez Bleiweis, ki je začel leta 1844 v tej pisavi izdajati Kmetijske in rokodelske novice. Pred tem smo Slovenci od konca 16. stoletja pisali v bohoričici, v 30. letih 19. stoletja sta nastali metelčica in dajnčica. Gajica je vrsta latinice, ki ima dodatna znamenja za šumevce (š, č, ž). Latinica je nastala okoli 3. stoletja pred našim štetjem, sestavili pa so jo stari Rimljani za zapisovanje latinščine.

Z uporabo črk se ukvarja pisavoslovje, rabo črk in drugih pisnih znamenj pa preučuje pravopis. (Razvoj pisave na splošno in slovenske pisave je podrobno obravnavan v posebnih enotah.)

Samoglasniki

Samoglasniki so nosilci zlogov in glasovi največje odprtostne stopnje, kar pomeni, da so pri izgovoru teh glasov usta najbolj odprta in v govorni cevi ne nastajajo ovire. Slovenski knjižni jezik pozna 8 samoglasniških fonemov, ki jih glede na to, kako je pri izgovarjavi oblikovana govorna cev, razvrstimo v samoglasniški trikotnik. Pri nekaterih samoglasnikih je bolj dejavna konica jezika, zato se imenujejo sprednji (npr. i), pri drugih koren jezika, zato se imenujejo zadnji (npr. u). Glede na položaj govorne cevi in zlasti jezika v njem se glasovi ločijo na visoke (i – visoko privzdignjena konica jezika,  u – privzdignjen koren jezika) in nizke (a), pri katerih se čeljust zniža v primerjavi z nevtralnim položajem pri molčanju. Vsi samoglasniki so zveneči, saj se pri tvorjenju samoglasnikov glasilke tresejo.

Samoglasniški trikotnik

Samoglasniki so i, e (ozki e), ε (široki e), a, ∂, ɔ (široki o), o (ozki o) in u.

<NAZAJ
>NAPREJ56/442