V slovenskem knjižnem jeziku je 29 glasnikov ali fonemov in jih zapisujemo s 25 črkami (grafemi). Glasove delimo na samoglasnike in soglasnike. Izgovarjamo jih z govornimi organi – govorili.
Samoglasniki ali vokali so glasovi največje odprtostne stopnje, kar pomeni, da je pri tvorjenju teh glasov govorna cev najbolj odprta. Poznamo 8 samoglasniških fonemov (i, e, ε, a, ∂, ɔ, o in u) , ki jih zapisujemo s 5 črkami. Vsi samoglasniki so zveneči, saj pri tvorjenju teh glasov glasilke vibrirajo. Samoglasniki so v slovenskem jeziku zlogotvorni glasovi, kar pomeni, da so nosilci zlogov. Glede na položaj tvorjenja v govorni cevi jih zapišemo v samoglasniškem trikotniku.
Vsi samoglasniki niso enako močno izgovorjeni; nenaglašene izgovarjamo tišje, naglašene pa močneje in glasneje. Večina besed je naglašena z enim naglasom (enonaglasnice), nekatere imajo več naglasov (večnaglasnice), druge pa so brez naglasa (naslonke, breznaglasnice). reznaglasnice ali naslonke so besede brez naglasa: eno- in večzložne oblike pomožnega glagola biti (sem, si, je, bova), eno- in nekateri večzložni vezniki (in, pa tet, ampak) eno- in večzložni predlogi (s, pri, ob, izpod, zaradi), kratke oblike osebnega zaimka in povratnega osebnega zaimka (te, mi, nas; se), nekateri členki (še, že). V nekaterih primerih so naslonke lahko poudarjene. Naslonke izgovarjamo skupaj z naglašeno besedo, ki jim sledi.
Naglašeni samoglasniki so glede na trajanje dolgi (á, é, ê, í, ó, ô, ú) ali kratki (à, è, ì, ò, ù); nenaglašeni samoglasniki so vedno kratki (a, e, i, o, u, ∂).
Za naglaševanje samoglasnikov uporabljamo naglasna znamenja:
– ostrivec (dolg samoglasnik, pri e in o zaznamuje tudi ožino),
– krativec (kratek samoglasnik),
– strešica (dolg samoglasnik, pri e in o zaznamuje tudi širino):
Sapfina Svatovska pesem govori o pesničini ločitvi od prijateljice. |
Katerih naglašenih samoglasnikov v zgornjem primeru ne najdeš? (Pravilni se ob kliku obarvajo zeleno, napačni pa rdeče.)