Pri jakostnem naglaševanju naglašeni glas izgovorimo glasneje in z drugačno tonsko višino kot sosednje samoglasnike. Poznajo ga knjižni jezik in večina narečij. Tonemsko naglaševanje poleg kratkih in dolgih ter ozkih in širokih glasov loči tudi melodijo, ki je lahko rastoča ali padajoča. Tonemsko naglaševanje poznajo nekateri koroški, gorenjski, dolenjski, obsoški in rovtarski govori.
Glasno preberi imena iz grško-rimske religije in bodi pozoren na dolžino in širino naglašenih samoglasnikov:
i – Dioniz, e – Zevs, ε – Hera, a – Had, ɔ – bogovi, o – Amor, u – Pluton. Preberi še nenaglašeni polglasnik v besedi, ki zaznamuje vrsto grško-rimske vere: ∂ – politeizem.
Samoglasniki so lahko naglašeni ali nenaglašeni. Glede na trajanje so naglašeni samoglasniki dolgi ali kratki. Nenaglašeni samoglasniki se vedno izgovarjajo kratko. Polglasnik ni nikoli dolg, ozka e in o pa nista nikoli kratka.
Dolgi naglašeni samoglasniki
Zgledi: lipa, menim, lepa, tabla, okno, sonce, tukaj
Dolgi naglašeni samoglasniki so v slovenskem jeziku možni v vseh zlogih, npr. dolgi naglašeni i: hrepení, píševa, odpíra ... Pri izgovoru je treba upoštevati razliko med ozkima in širokima e in o (ki sta oba dolga): têta – véda, pôjem – pótka.
Kratki naglašeni samoglasniki
Zgledi: miš, rep, brat, pes, pokop, kruh
Kratki naglašeni samoglasniki praviloma stojijo v zadnjem ali edinem zlogu besede. Pri sklanjanju samostalnikov se kratki naglašeni samoglasniki zamenjujejo z dolgimi (bodisi z ozkimi bodisi s širkokimi): kmèt – kméta, žèp – žêpa. V nezadnjem zlogu so kratko naglašene predpone v sestavljenkah (pòdmnóžica, nèmorálnež, prèdígra) in besede, ki si jih moramo zapomniti (kàkšen, pràvkar ...).
Nenaglašeni samoglasniki
Zgledi: mislim, hiše, bajka, deček, pismo, vsemu
Nenaglašena e in o izgovarjamo široko.