Slikovna pisava
Začetek razvoja pisave sega približno 3000 let pred štetjem, prvi način pisnega sporočanja je bil s slikovno pisavo (piktografijo). Sporazumevanje je potekalo z enostavnimi, shematiziranimi risbami in slikami, ki so označevale predmete, živali in ljudi, ne pa tudi pojmov. Ta pisava ni bila vezana na sam jezik, saj je lahko sliko ali risbo razumel vsakdo, ne glede na to, kateri jezik je govoril. Slikovna pisava je v uporabi še danes, še vedno jo uporabljajo ameriški Indijanci in Eskimi, prav tako pa jo najdemo v našem vsakdanjem življenju, kjer se sporazumevamo z nebesednim jezikom (npr. prometni znaki, prepoved kajenja, parkirišče ...).
Pojmovna pisava
Pojmovna pisava se od slikovne (ki se je ni treba učiti, saj vsak znak razkrije pomen besede) loči v tem, da si je treba vsak znak zapomniti, da si ga lahko ponovno prikličemo v spomin. Pojmovna pisava se deli na besedno, zlogovno in glasovno.
Prva pojmovna pisava je bila klinopis, razvili so jo Sumerci, nastala je pred približno 5300 leti v Mezopotamiji. Pisna znamenja niso bila več neposredno povezana s predmetnostjo, ki so jo poimenovala, temveč z glasovno podobo besede. Tako so nastala simbolna znamenja (ideogrami).
Egipčani so uporabljali pojmovno pisavo – hieroglife. Sprva so jih klesali v kamen, kasneje pa pisali na papirus.
Hieroglifi so bili sprva precej zapletena pisava, ki je imela je okrog 3000 znakov v obliki slik in simbolov. Pisali so na papirus s pisalom iz trstja in črnilom. Papiruse so hranili v obliki zvitkov. Ker so bili prepričani, da besede prihajajo od bogov, so jim pripisovali čarobno moč. Z napisi v grobnicah so Egipčani izražali prepričanje, da s tem ohranjajo osebo živo. Če so napis izbrisali, je izginila tudi oseba.
K razvozlanju hieroglifov je največ prispeval francoski jezikoslovec Jean-François Champollion, ki je hieroglife dokončno razvozlal med letoma 1822 in 1824.