Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

Povzetek

Neknjižne socialne zvrsti delimo na prostorske zvrsti in interesne govorice. Prostorske zvrsti se delijo na pokrajinske pogovorne jezike in narečja (dialekte). Pokrajinski pogovorni jeziki se govorijo na širšem zemljepisnem prostoru kot narečja in jih je zato manj kot narečij.

Pokrajinski pogovorni jezik se od knjižnega loči v tem, da je bližje narečju, saj vsebuje več narečnih značilnosti zlasti v izreki glasov in besed ter v mestu naglasa, nekatera narečja pa se ločijo tudi po tonemskem naglaševanju. Pokrajinski pogovorni jezik se uporablja v zasebnem sporazumevanju med ljudmi iz iste pokrajine in ni primeren za nastopanje v javnosti, prav tako ga ne uporabljamo v pisnih besedilih, razen s posebnimi nameni pri doseganju slogovne živosti, npr. v umetnostnih in reklamnih besedilih.


V večjih mestih se uporabljajo mestne govorice, po vaseh in v podeželskih krajih pa ljudje v medsebojnem vsakdanjem sporazumevanju uporabljajo narečja. V vsakdanjih pogovorih jih uporabljajo vsi ljudje (na podeželju), ne glede na izobrazbo, starost, poklic ali družbeni položaj. Slovenski jezik je med južnoslovanskimi jeziki najbolj narečno razčlenjen, saj pozna blizu 50 narečij. Ta se uvrščajo v sedem narečnih skupin: primorsko, koroško, rovtarsko, gorenjsko, dolenjsko, štajersko in panonsko.

Za nastanek tolikšnega števila narečij je bilo v zgodovini več razlogov: zemljepisne ovire (Ljubljansko barje, Karavanke in Julijske Alpe, Pohorje), pripadnost različnim faram, prometne poti in soseščina različnih jezikov. Meje narečnih skupin se precej pokrivajo s pokrajinskimi mejami, vendar ne povsem. Med narečji npr. ne najdemo notranjskega, ampak zahodni del Notranjske govori primorska, vzhodni del pa dolenjska narečja.

 

Ponovi značilnosti neknjižnih socialnih zvrsti slovenskega jezika.

<NAZAJ
>NAPREJ24/442