Pesnico Sapfo je najlepše označil Platon z izrazom "deseta Muza". Sapfina družina naj bi bila imela prednike v Troji. Že v otroških letih se je iz rodnega Eresa preselila v Mitileno, glavno mesto Lezbosa.
Živela je v najburnejših letih v zgodovini Lezbosa. Otok so pretresale državljanske vojne. Že kot šestletna deklica je izgubila očeta; verjetno je padel kot žrtev notranjih nemirov. Antično izročilo govori, da je morala Sapfo okoli leta 600 (morda celo dvakrat) v izgnanstvo na Sicilijo. Po vrnitvi je v svoji hiši (imenovala jo je hiša Muz) odprla vzgojno ustanovo za dekleta ter vzgajala in izobraževala hčere uglednih lezboških družin, prihajale pa so tudi iz drugih krajev Grčije in celo iz Male Azije. Pesnica je dekleta seznanjala z načeli lepega vedenja in uglajenega nastopanja v družbi, uvajala jih je v osnove plesa, petja, glasbe in poezije, učila jih je presti in opravljati druga ženska opravila, skupaj z njimi pa je spletala vence ter se udeleževala prazničnih obredov in svatbenih gostij.
Iz Sapfine poezije lahko razberemo, da je imela tri brate. Po nekem izročilu je bila tudi poročena s Kerkilom in imela z njim hčerko.
Sapfo je prva evropska pesnica, ki je pisala ljubezenske pesmi, v katerih se močne strasti prepletajo z nežnim koprnenjem. Slavo so ji prinesle tudi svatovske pesmi, ki jih je poznala že grška ljudska poezija. Vsebovale so tožbe deklet, ker je ženin odpeljal prijateljico, hvalile so lepoto nevest in ženinov ter želele srečo mladim parom.
Sapfo je napisala devet knjig pesmi (verjetno jih je imenovala po devetih Muzah). O prvi knjigi vemo, da je štela 1320 verzov. Iz tega sklepamo, da je napisala vsega skupaj več kot deset tisoč verzov, vendar so se ohranili le fragmenti njenega dela. V izvirniku Sapfine pesmi niso bile razvrščene po vsebinskih značilnostih, ampak po metričnih oblikah.
Precej Sapfinih verzov je bilo zapisanih na ostankih črepinj, druge so razbirali z razcefranih papirusov, ki jih je stoletja pokrival vroč puščavski pesek. Iz drobcev, ki so se ohranili, lahko slutimo, kako izvrstna pesnica je bila Sapfo. Pesnica v pesmih ne izpoveduje obupa, ampak išče izhod iz trenutne bolečine. Z molitvijo se zateka k Afroditi, svoji zaupnici in svoji najljubši boginji.
Tako je prva knjiga obsegala pesmi v posebnih štirivrstičnih kiticah, ki se imenujejo po Sapfi 'sapfične kitice' (to je štirivrstična kitica, ki obsega tri verze s po petimi stopicami in dvostopični sklepni verz). Sapfične kitice poznamo tudi v naši literarni zgodovini, vendar v tej obliki ni nastala nobena pomembnejša slovenska pesniška umetnina, kajti njena metrična shema zveni našemu ušesu precej tuje.