Povzetek

Grška antična lirika se je začela razvijati že v arhaični dobi (8.–5. stoletju pred štetjem), najbolj se je razmahnila v 7. stoletju pred štetjem na podlagi starih ljudskih tradicij. Delimo jo na elegijo, jambsko in melično pesništvo. Njena predstavnika sta Sapfo (Svatovska pesem, Himna Afroditi) in Anakreon (Eros, z zlatimi kodri bog, Senca so osivela). Pesmi so izvajali ob spremljavi na glasbila. Tematika grških antičnih pesmi je raznolika. Pesnili so himne, ode, žalostinke, ljubezenske in domovinske pesmi. Motivi grških lirskih pesmi so hrepenenje, zaljubljenost in ljubezenske želje. Lirika pa se je močno razvijala tudi v helenističnem obdobju grške antične književnosti, ki je trajalo od 4. do 5. stoletja.
Sapfo v Svatovski pesmi izpoveduje čustva, ki jo prevevajo ob ločitvi od prijateljice, ki se bo poročila. Pesem je napisana v sapfičnih kiticah.

Rimska antična lirika je doživela višek v zlati dobi rimske književnosti. Oblikovno in vsebinsko so pesmi zelo bogate, med zvrstmi pa prevladujejo elegije, ode, satire in epigrami. Rimski pesniki so ustvarjali ljubezenske, miselne, pivske, satirične in izpovedne pesmi. Pogled na življenje in svet se kaže v nasvetih po uživanju (Užij dan! – Carpe diem!), težnji k srednji poti in mešanju prijetnega s koristnim, težnji po mirnem življenju na podeželju. Lirski pesniki so Katul, Horac, Ovid, Properc, Vergil in Tibul.
Katul v Blagoslovu ljubezni kot vrednote poudari uživanje v življenju, ljubezen in sprejemanje življenja takšnega, kot je. Pesem je kratka, nekitična.

Horac v pesmi Carpe diem poziva k hedonizmu, tj. k uživanju življenja.