Povzetek

Jezik je sporazumevalno sredstvo. Z njim tvorimo besedila ter sprejemamo in razumemo besedila drugih ljudi. Jezik nam omogoča izražanje predmetnosti, doživljanja, čustvovanja, vrednotenja, v njem razmišljamo in sprejemamo informacije, čustva in doživljanje drugih. Pri sporazumevanju uporabljamo besedni jezik in ga dopolnjujemo s prvinami nebesednega jezika (kretnje, mimika obraza, drža telesa ...). Nebesedno sporazumevanje je lahko nedogovorjeno, nezavedno in izvirno, lahko pa je dogovorjeno. K dogovorjenemu sodijo zvočni signali (zvok sirene) in vidni simboli (prometni znaki, policistove kretnje ...). Nejezikovno se lahko sporazumevajo tudi nekatere živali.
Osnovna enota besednega jezika je beseda. V zapisu je sestavljena iz črk, v govoru pa jo sestavljajo glasovi. Vsaka beseda ima svoj pomen. Besede imajo tudi slogovno vrednost (so slogovno zaznamovane ali slogovno nezaznamovane) in obliko (ta izraža spol, sklon, število ...). Pomen besed je dogovorjen znotraj jezikovne skupnosti, dogovorjena je tudi pisna/izgovorna podoba besede, ki je ni moč poljubno spreminjati.

Besede se združujejo v večje enote, v besedne zveze, stavke in povedi ter v besedila. Pri tvorjenju besedil upoštevamo pravopisna, pravorečna in slovnična pravila. Besedne so opisane v slovarjih in drugih jezikovnih priročnikih: v Slovenski slovnici, Slovarju slovenskega knjižnega jezika, Slovenskem pravopisu, Slovarju tujk, Slovenskem etimološkem slovarju in terminoloških slovarjih.

Pravopis nas uči, kako zapisujemo glasove s črkami (glasba), kako uporabljamo veliko in malo začetnico (Kranjska Gora), ločila (. , ! ? ; : »« () ... ' /), delimo besede (ma-ti), navaja pravila za pisanje skupaj, narazen in z vezajem (kranjskogorski, čim bolj) ter o pisanju prevzetih besed (kokakola).

Pravorečje se ukvarja z izgovorom in naglaševanjem besed ter z ustrezno rabo prozodičnih sredstev, kamor sodijo intonacija, členitev besedila s premori, poudarjanje besed in delov povedi, register, hitrost govora in barva