Povzetek

Ep o Gilgamešu je temeljno delo babilonsko–asirske književnosti, staro 4000 let in najstarejši junaški ep v svetovni književnosti sploh. Izrazito junaško dejanje je prav gotovo sposobnost Gilgameševega nadzora nad lastnim telesom, mislimi in nagoni s ciljem, da bi dosegel skrajni in poslednji uvid v pravo naravo sveta in stvari.

Ep je nastal med letoma 2000 in 1600 pred našim štetjem, pisan pa je v akadskem jeziku. Obsega približno 3500 verzov na dvanajstih glinenih ploščicah. Glavna tema epa je vprašanje, kako premagati smrt in doseči večno življenje.

Gilgameš odpira vprašanja o človekovi smrti, razmerju med spoloma, razmerju človeka do bojevanja, ki so aktualna še danes.

Simbolika v Epu o Gilgamešu:
Gilgameš in Engidu sta dve podobi istega človeka: Engidu predstavlja njegovo človeško, umrljivo plat, Gilgameš pa duhovno, božansko.

Humbaba simbolizira temno stran človekove osebnosti.

Dvojna sekira, ki se pojavi v Gilgameševih sanjah, je simbolni predmet človekove lastne volje.

Nebeški bik simbolizira človekovo zavest.

Utnapištim je na simbolni ravni spoznanje samega sebe.

Pomemben vsebinski izsek iz celotnega epa je odlomek, ko Gilgameš žaluje za svojim prijateljem Engidujem. Začne se zavedati človekove minljivosti in si zaželi, da sam nikoli ne bi umrl. Odloči se, da bo poiskal čudežno zel, ki lahko naredi človeka nesmrtnega. Vendar kmalu spozna, da je poskus spremeniti usodo, ki je določena od bogov, nesmiseln. Obenem spozna, da sta minljivost in nemoč človeška usoda.