Na razlike v reaktivnosti aldehidov in ketonov vpliva več dejavnikov.
(1) Velikost substituentov, ki so vezane ob karbonilni skupini (>C=O). Večje skupine sterično ovirajo približevanje nukleofilnega reagenta.
(2) Elektronski učinki substituent; alkilne skupine, ki so
vezane ob karbonilni skuipini, imajo slabo izražen elektron donorski
značaj, kar pomeni, da slabo stabilizirajo delni pozitivni naboj na
karbonilnem ogljikovem atomu, ki je zato manj reaktiven za napad
nukleofilnega reagenta. Tudi možnost resonance v aromatskem obroču se, če je
aldehidna skupina vezana na aromatsko jedro, odraža na zmanjšani
reaktivnosti takega aldehida za napad nukleofilnega reagenta.
Vpliv substituentov na oviranje približevanja nukleofila karbonilnemu
ogljikovemu atomu si oglejte na primerih modelov nekaterih aldehidov in
ketonov v spodnji tabeli. Reaktivnost za nukleofilne substitucije pada
od metanala, ki je najbolj reaktiven, do propanona, ki je najmanj
reaktiven.
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
Spoznali ste adicijo nukleofila 2,4-dinitrofenilhidrazina na karbonilno skupino. Reakcija je pomembna, ker je osnova za določanje ketonov in aldehidov v analizni kemijii. Vse adicijske reakcije so ravnotežne.
1. Kislinsko katalizirana adicija vode: Pri tem nastane produkt, ki ima dve hidroksilni skupini vezani na isti ogljikov atom — geminalni diol, ki je običajno neobstojen, zato se odcepi voda in nastane keton.
2. Adicija vodikovih halogenidov, npr. HX: Ppri tem nastane spojina, ki ima na isti ogljikov atom vezani dve skupini, halogen in hidroksilno skupino.
3. Adicija vodikovega cianida: Nastane spojina cianohidrin, ki se hitro oksidira v hidroksi karboksilno kislino. Tako lahko z adicijo HCN na aldehid ali keton podaljšamo verigo ogljikovih atomov za en C-atom.
V spodnji tabeli so navidezni 3D-modeli nekaterih značilnih nukleofilov in modeli produktov adicije na keton propanon.