Za notranjo zgradbo literarnega dela je pomembnih več dejavnikov. Preberi odlomek in zapiši, kaj iz njega izveš o književnih osebah, književnem času in književnem prostoru.
književne osebe | |
književni čas |
|
književni prostor |
Književni čas
V književnem besedilu se pojavljata realni (čas, ko bralec bere besedilo) in književni čas (čas, v katerem poteka dogajanje v besedilu).
Književno delo ima t. i. posedanjevalni učinek. To pomeni, da ima bralec ob prebiranju vtis, da se zgodba odvija ob njegovem branju, v njegovem sedanjiku in je sam del oseb, sveta in časa, o katerem bere.
Za avtorja je težje predstaviti dve ali več sočasnih dejanj v različnih prostorih z različnimi osebami naenkrat. Zato mora poskrbeti za sinhronizacijo (tj. časovna uskladitev pripovedi, ko mora imeti bralec vtis, da se več stvari na različnih krajih dogaja sočasno, v sedanjosti, čeprav se njihove ubeseditve v besedilu realizirajo druga za drugo). Avtor lahko pri tem uporabi pramensko zgradbo (ubesedi en sedanjik in se z izrecnim opozorilom vrne k drugi osebi, dejanju, kraju ... po časovno vzporednih pramenih) ali pa sinhrono pripoved (z izmenjavo stavčnih zaporedij sedanjiško posnema dva različna prostora in osebe).
Književni prostor
Realni prostor (kraj, kjer bralec bere besedilo) se ločuje od književnega prostora (kraj, na katerem poteka dogajanje v besedilu).
V književnem besedilu so prepoznavne različne prostorske perspektive, in sicer:
– panoramska perspektiva (avtor pripoveduje zelo široko, kot bi dogajanje opazoval iz ptičje perspektive),
– scenska perspektiva (avtor vsako podrobnost natančno opiše),
– slikovno-scenska perspektiva (izmišljeni in realni prostor se izenačita).
Dogajanje
Dogajanje v knjiženem besedilu je:
a) glavno ali stransko,
b) zunanje (dogodki, ki se pripetijo književnim osebam) in/ali notranje (duševni boji, čustvene stiske ...).