Povzetek

Notranja zgradba literarnega dela

Pojem notranja zgradba opozarja na razliko od zunanje zgradbe besedila. Izraz notranja zajema sestavo, ki sega v globino literarnega dela, v njegove vsebinske plasti, motive in teme, ter jih povezuje in spaja v celoto. Motivi in teme se v lirskem, epskem in dramskem besedilu različno povezujejo. Književno osebo v liriki imenujemo lirski subjekt, v dramatiki pa je glavna oseba protagonist, ki mu nasprotuje antagonist. Epske osebe lahko označimo neposredno ali zunanje (s krstnim ali rodbinskim imenom, s poklicem in starostjo) in posredno ali notranje (s posebnostmi njihovega notranjega, duhovnega življenja, kar se kaže v obnašanju, na primer govorjenju).

Čas in prostor je mogoče opisovati posredno ali neposredno. Literarni čas vsebuje t. i. posedanjevalni učinek: bralec ima občutek, da se zgodba odvija pred njim, v njegovem sedanjiku.

Književni prostor in čas v lirskem (izpovednem) besedilu nista zaznamovana. Lirik se izpoveduje prosto, iz svojega prostora in časa. Dramatik in pripovednik pa se izražata posredno (preko zgodbe, fiktivnega časa in prostora, književnih oseb ...). 

Z realnim časom in prostorom označujemo okoliščini, v katerih bralec bere besedilo, književni čas in prostor pa obstajata le v književnem besedilu.

Dogajanje v epskih in dramskih besedilih je lahko zapletajoče in razpletajoče, glavno in stransko, zunanje in notranje, v lirskih besedilih prevladuje notranje dogajanje.

Del notranje zgradbe epskih in dramskih besedil je tudi fabula ali zgodba, ki predstavlja potek dogajanja v konkretnem časovnem in prostorskem zaporedju.