Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.

Zgodba o DDT

DDT oz. 4,4'-diklorodifeniltriklorometan je insektiicid, ki se je uporabljal za zatiranje komarja, prenašalca malarije. Njegova uporaba je bila zlasti velika med  drugo svetovno vojno, ko so z njim  posipavali vojake in civiliste, da bi preprečili širjenje tifusa in malarije. Po vojni se je uporaba razširila zlasti v kmetijstvu. Vendar je že leta 1970 uporabo DDT-ja prepovedala Švedska, saj so njegove sledove našli celo v mleku doječih mater. V ZDA so uporabo prepovedali dve leti pozneje. V Sloveniji je bila uporaba dovoljena vsaj do leta 1986. S Stockholmsko konvencijo, ki je stopila v veljavo 17. maja 2004, se je tudi Republika Slovenija zavezala za prepoved uporabe DDT-ja oz. njegovih zmesi v kmetijstvu.

Toksikološki podatki o DDT

Akutna toksičnost: DDT se je pri testih na  živalih pokazal pri zaužitju kot srednje do malo toksičen. Izmerjene doze LD50 (letalna doza 50 je doza, za katero velja, da je 95-% verjetnost, da bo pomorila 50 % testirane populacije) so npr. za podgane 113 do 800 mg/kg odvisno od uporabljene formulacije. DDT se preko prebavil absorbira v maščevju. Kronična toksičnost: DDT je ob daljšem času izpostave povzročil spremembe na živčevju, jetrih in imunskem sistemu testnih živali. Teratogeni  učinki: Na testnih živalih so dokazali tudi učinke DDT-ja na plod. Ti učinki so se odrazili na zmanjšani sposobnosti učenja in  v nenormalno dolgih repih pri podganah. Vendar ni pričakovati, da bi se ti učinki pokazali tudi pri ljudeh. Karcinogeni učinki: Rezultati študij karcinogenih učinkov DDT-ja pri živalih so nasprotujoči. Nekatere študije so dokazale pri testiranih živalih pospešeno rast malignih tumorjev na jetrih in pljučih.

Zakaj spada DDT med trdoživa onesnaževala?

Odgovor dobimo, če preučimo razpolovne čase pretvorbe DDT-ja v okolju. Razpolovni čas je čas, ki je potreben, da se polovica mase neke snovi v okolju pretvori po fizikalni, biokemični ali kemični poti.

Izhlapevanje — razpolovni čas: 110 dni

Biorazgradnja — razpolovni čas: od 2 do 15 let 

Oksidacija s hidroksilnimi radikali — razpolovni čas: 1—2 dneva

Neposredna fotoliza —150 let

Bioakumulacijski faktor (BAF) — Določa razmerje med onesnaževalom v organizmu in onesnaževalom v okolju. Onesnaževalo lahko dobi organizem z zaužitjem neposredno ali s hrano posredno. (U.S. Environmental Protection Agency, 2010). Za DDT je BAF od 600 do 96000.

Iz podatkov ugotovimo, da je DDT kemično dokaj inerten, zato se le počasi izloča iz okolja, zaradi visokega bioakumulacijskega faktorja se nalaga v organizmih in se preko prehranske verige prenaša iz nižjih na višje organizme, tudi na človeka.

Povzetek

Halogenirani ogljikovodiki imajo večplastne učinke na okolje. Fluorokloroogljiki (CFC-ji) so plini tople grede, hkrati pa so tudi najbolj agresivni uničevalci ozonske plasti v stratosferi. Ciklične in aromatske poliklorirane ogljikovodike (DDT, lindan) so zaradi insekticidnih in pesticidnih učinkov veliko uporabljali za zatiranje škodljivcev, vendar je od leta 2004 uporaba prepovedana.

<NAZAJ
>NAPREJ99/335