Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.

Derivati pirola

Naravna barvila iz skupine derivatov pirola lahko razvrstimo v dve podskupini, tetrapirole in indole. Med tetrapiroli srečamo porfirine, kamor spadajo tudi klorofili in hem, ter biline, kamor uvrščamo fikobiline in žolčna barvila. V skupini indolov so indigoidi z znanima predstavnikoma indigo in škrlat ter betalaini in melanini.

Žolčna barvila nastanejo z razpadom hemoglobina. Med njimi je najbolj znan bilirubin. Njegovo čezmerno kopičenje v telesu je posledica zlatenice.

Indigo je močno modro barvilo rastlinskega izvora. Več azijskih vrst drevesa iz rodu Indigofera vsebuje brezbarvni glikozid indikan, ki z oksidacijo in dimerizacijo daje barvilo indigo. Danes samo za barvanje džinsa na svetu porabijo tisoče ton indiga letno, vendar barvila ne pripravljajo več z ekstrakcijo rastlinskega materiala. Večina indiga je sinteznega izvora. Prva znana sinteza umetnega indiga je Bayerjeva sinteza iz leta 1865. Pozneje je bilo razvitih še več deset različnih sinteznih postopkov.

Strukturni sorodnik indiga je škrlat, imenovan tudi antični purpur ali kraljevski škrlat. Kemijsko je 6,6-dibromoindigo. Škrlat je živalskega izvora. Izločajo ga žleze morskih polžev kot belo sluz, ki na svetlobi postane najprej rumenozelena, nato vijolična in nazadnje purpurna. Ob Sredozemskem morju so že v antiki za pridobivanje škrlata uporabljali polže čokati volek (Murex brandaris), ki so pogosti tudi v plitvih vodah Jadranskega morja.

<NAZAJ
>NAPREJ316/335