Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.

Tradicionalna uporaba naravnih barvil

Pred odkritjem in vpeljavo prvih sinteznih barvil v 19. stoletju so bili vsi uporabni in umetniški izdelki barvani samo z naravnimi barvili in anorganskimi pigmenti iz naravnih virov. Barvila so imela visoko ceno in so bila pomembna v blagovnem in denarnem trgovanju. Mnoga naravna barvila so uporabljale že stare civilizacije za barvanje tkanin, posode, v slikarstvu in za ličenje. Ohranjeni stari izdelki so večinoma rumenih, rdečih in rjavih odtenkov v kombinaciji z ogleno črno. Barvanje z modro je omogočilo šele odkritje indiga. Zeleni toni so v stari umetnosti redki, saj so klorofili kot zelena barvila preslabo obstojni.

Primer rdeče obarvane posode iz časov rimske Emone in pribora za ličenje s ploščico za mešanje pigmentov in barvil, ki so jih uporabljale meščanke v Emoni (fotografije so bile posnete v Mestnem muzeju v Ljubljani).

Za barvanje tkanin so tradicionalno uporabljali naravna barvila in jedkala ali čimže. Postopki jedkanja in barvanja so bili pogosto skrivnost lastnikov barvarn.

Z galunovcem (aluminij-kalijev sulfat(VI) dodekahidrat, AlK(SO4)3·12H2O) in vinsko kislino so na primer dosegli svetle, čiste barve. Železov(II) sulfat(VI) heptahidrat (FeSO4·7H2O) so dodajali za potemnitev in poglobitev barve, modro galico (bakrov(II) sulfat(VI) pentahidrat, CuSO4·5H2O) in kis pa za modrozelen ton. Boljšo globino in obstojnost barv so dosegli z dodajanjem kromovega triklorida (CrCl3), kositrov(II) klorid dihidrat (SnCl2·2H2O) so uporabljali za posvetlitev barv.

Na primeru tradicionalne barvarne za izdelovanje orientalskih preprog bomo spoznali nekaj značilnih predstavnikov naravnih barvil za barvanje tekstilij. Spodnje fotografije prikazujejo namakanje bub sviloprejk v vodi, surovo svilo pred barvanjem in postopek barvanja v bakrenih kotlih.

Tradicionalno lahko za barvanje v rdečih odtenkih uporabljajo zlasti štiri rdeča naravna barvila: alizarin, karminsko rdečilo ali košenilja, kermezinsko rdečilo ali kermes in barvilo lak. Med njimi je alizarin rastlinskega izvora, druge tri dobijo iz insektov. Za oranžno obarvanje je primeren lavson iz hene, za rjavo barvo juglon iz oreha, za modro pa indigo iz indigovca. S kombinacijami lahko pripravijo različne barvne odtenke.

<NAZAJ
>NAPREJ325/335