Leta 2000 so Nobelovo nagrado za kemijo dodelili Alanu J. Heegerju, Alanu G. MacDiarmidu in Hideki Shirakawi za njihovo pionirsko delo na področju elektroprevodnih polimerov. Odkritje elektroprevodnih polimerov je gotovo razlog, da spremenimo splošno veljavno mnenje, da so polimeri predvsem izolatorji. Prevodne polimere včasih imenujejo tudi "organske kovine", saj je njihova električna prevodnost podobna bakru ali srebru. Pripravijo jih z modifikacijo strukture polimera, ki ima v molekuli izmenjajoče se dvojne in enojne vezi, to je konjugirane dvojne vezi. Polimer s konjugiranimi dvojnimi vezmi oksidirajo, pri tem nastajajo elekronske praznine, ki se pod vplivom zunanje napetosti premikajo prek π-elektronskih orbital konjugiranih dvojnih vezi. Druga možnost priprave je, da polimerno snov s konjugiranimi dvojnimi vezmi reducirajo, s tem dodajo elektrone, ki lahko potujejo prek π-elektronskih orbirtal. Zelo znan prevodni polimer je polianilin.
Prevodnost polimerov je mogoče nadzorovati z dodajanjem oksidantov ter reducentov in jo tudi reverzibilno spreminjati. Zato je uporabnost teh snovi izredno pestra. Elektroprevodne polimere uporabljajo za izdelavo baterij, svetlobnih diod, tranzistorjev, v nadzorovanju procesa korozije, pripravi prevodnih lepil in črnil itd.