Podatkom se najbolje prilega graf druge linearne prilagoditvene funkcije z enačbo $h(t)=-0,31t+10$.

Ker razlike funkcijskih vrednosti niso bile v vseh primerih enake, točke na aktivni sliki ne ležijo vse na tem grafu, kar je posledica merskih in morda drugih napak.

V realni situaciji ne moremo pričakovati, da bodo vedno vse točke ležale na neki premici.

Definicijsko območje linearne prilagoditvene funkcije je interval $[0, 32^\cdot 3]$, zaloga vrednosti pa $[0, 10]$.

Prilagoditveno linearno funkcijo poiščemo brez tehnologije tako, da izberemo dve točki, skozi kateri poteka premica. Ker lahko izberemo več parov točk, ima naloga več rešitev.

V statistiki so razvili metodo najmanjših kvadratov, po kateri dobimo eno samo linearno prilagoditveno funkcijo, katere graf se najbolje prilega podatkom po kriteriju, da je vsota kvadratov odklonov podatkov od premice v smeri osi $y$ najmanjša. Ker to presega srednješolsko snov, bomo prilagoditveno funkcijo določili približno tako, da bomo izbrali dve točki, za kateri menimo, da bosta najbolje določali prilagoditveno funkcijo.

Izberimo prvo točko $(2, 9^\cdot 4)$ in šesto točko $(12, 6^\cdot 3)$. Enačba linearne prilagoditvene funkcije, katere graf poteka skozi ti dve točki, se glasi $h(t)=-0,31t+10,02$, kar je blizu rezultata, ki smo ga dobili na aktivni sliki s tehnologijo.

Sveča bo zgorela, ko bo $h=0$. Rešimo enačbo $-0,31t+10=0$, ki ima rešitev $t=32,3$ ure.

Čas, ko bo sveča visoka $5\,\rm{cm}$, nam da enačba $-0,31t+10=5$, ki ima rešitev $t=16,1$ ure.

Višina sveče po $25$ urah je $h=-0,31\cdot 25+10=2,25\,\rm{cm}$.

Hitrost gorenja sveče je odvisna od več dejavnikov. Med njimi so najpomembnejši stenj, gorivo, ki je ponavadi parafin, debelina sveče in temperatura okolice. Pri kemiji se pozanimaj, ali obstaja še kakšen dejavnik.

Linearno prilagoditveno funkcijo bi lahko izboljšali tako, da bi poskus večkrat ponovili in izvedli čim natančnejše meritve.

Rešitev nam da enačba $-0,4t+12=-0,31t+10$, ki je $t=22,2$. Sveči bosta enako visoki po $22,2$ ure.